Paradoks Hoxhajeve izjave je, da dobro ve, da je Vučić edini srbski politik, s katerim kosovski politiki lahko sklenejo sporazum.
Zaupanje v evropsko politiko je še vedno prisotno. Potem ko je Michel Barnier, glavni pogajalec evropske komisije v zadevi brexit, na odru blejske Festivalne dvorane izrazil optimizem, da je lahko končen dogovor o brexitu dosežen v osmih tednih, je britanski funt glede na ameriški dolar poskočil za odstotek. To je znak zaupanja, ki ga med politiki držav Zahodnega Balkana še vedno ni. Srbski predsednik Aleksander Vučić je pretekli konec tedna najprej odpovedal srečanje v Bruslju s kosovskim predsednikom Hashimom Thaçijem ter nato še dodobra razburil javnost s kontroverznimi izjavami med obiskom Kosova. Odziv smo doživeli na odru blejskega Strateškega foruma, kjer je podpredsednik kosovske vlade Enver Hoxhaj izjavil, da je Vučić zadnji človek, ki mu zaupajo.
V običajnih razmerah bi mednarodna skupnost podprla prizadevanje dveh sosedskih držav za razreševanje spora o meji. Dobri medsosedski odnosi so temelj miru v mednarodnih odnosih. A odziv mednarodne skupnosti na Thaçijevo in Vučićevo namero po reševanju sporov med Kosovom in Srbijo ter možnost zamenjave ozemlja je bila zelo skeptična. Sledi konfliktne politike, ki se je na tem območju v stoletjih redno pojavljala, nazadnje konec prejšnjega stoletja, so očitno še vedno prisotne.
Na strateškem forumu je bilo tokrat veliko govora o zaupanju. Zaupanje temelji tudi na odprti in iskreni komunikaciji. Če analiziramo stopnjo in koncept zaupanja v politiko Zahodnega Balkana, moramo upoštevati zaupanje z dveh perspektiv: z vidika zaupanja mednarodne skupnosti v balkansko politiko in z vidika zaupanja lokalne javnosti. Ni treba delati poglobljenih študij, da pridemo do zaključka, da je zaupanje majhno.
Samo v bližnjo preteklost, na katero se politiki vedno radi sklicujejo, je treba pogledati in dobimo odgovor na vprašanje, zakaj mednarodna politika balkanskim politikom ne zaupa. Zato so odzivi na zadnje poteze, ki jih vlečeta Vučić in Thaçi, mešani. Balkan je bil v preteklosti pač velikokrat sod smodnika. Ali bo ta sod spet razneslo? Kakšen je namen zadnjih pogajanj med Kosovom in Srbijo o zamenjavi ozemlja? Ali je namen res dobronameren in v kontekstu miru? Ali se lahko zgodi, da sod raznese? Ali je to tudi namen? Kakšno sporočilo prinaša obisk Vučića na Kosovu? Vse to so vprašanja, ki se postavljajo, čeprav bi dogovor med Kosovom in Srbijo gotovo podprla vsa mednarodna javnost. Ta vprašanja so izraz nezaupanja.
Čeprav je bil Vučićev govor v Mitrovici v svojem bistvu spravljiv, saj je Vučić ne nazadnje priznal, da bo kompromis potreben, je odmevala samo njegova (neposrečena) omemba Slobodana Miloševića. Strah izvira iz tega, da je politika držav Zahodnega Balkana še vedno prepletena z zavajanjem in prikritimi grožnjami, velikokrat v ritmu melodramatike. A Vučić je dvostopenjsko igro diplomacije, po načelih katere mora nagovoriti tako domačo kot tujo javnost, pač moral odigrati. Po eni strani mora spodbujati in iskati podporo v domači javnosti, a hkrati iskati kompromis in spravo pri nasprotni strani.
Vendar problem ni samo nezaupanje mednarodnih politikov do lokalnega reševanja sporov, še večji izziv je nezaupanje lokalne javnosti. Podatek, da 75 odstotkov prebivalcev Srbije vidi povezavo med organiziranim kriminalom in politiko kot veliko grožnjo, kaže na veliko nezaupanje v politiko.
Upanje predstavljajo mlajše generacije. Mlajši, mnogi tudi z izkušnjami življenja v tujini, na državo gledajo drugače, kot so pred tridesetimi leti njihovi starši. Danes so, tudi v Srbiji, na Kosovu, v Makedoniji in v drugih državah v regiji, to predvsem davkoplačevalci, ki se tako kot njihovi vrstniki po svetu sprašujejo, zakaj plačujejo davke. Zahtevajo kakovostno storitev države in kakovostne razmere za bivanje in ustvarjanje. A čeprav večina prebivalstva podpira članstvo v EU, prav mlajša generacija do EU goji vse večje nezaupanje. In dilema je, koliko je za to nezaupanje odgovorna politika EU, koliko pa lokalna politika, ki ni zmožna resnega napredka pri približevanju zahodnim integracijam.
Globalne razmere so pomembne za rast in razvoj. Vendar imata ta ključna stebra stabilnosti svoje temelje na lokalni ravni, v vaseh in mestih. Tudi Srbija si želi nazaj na svetovno prizorišče, ki pa ga danes ne zagotavlja več moč vojske, ampak moč gospodarstva. To Vučić ve. Simboliko, ta je v politiki Zahodnega Balkana vedno igrala veliko vlogo, Vučić odigra, ko kmetom na Kosovu podari traktor in govori o potrebi po delovnih mestih.
Učinek Barnierjeve izjave je pomemben zato, ker kaže, da finančni trgi evropskim politikom še vedno zaupajo. In zaupanje gospodarstva v politiko je temelj gospodarske stabilnosti. Temelj politične stabilnosti je zaupanje med politiki. In paradoks Hoxhajeve izjave je, da dobro ve, da je Vučić edini srbski politik, s katerim kosovski politiki lahko sklenejo sporazum. A sporazumi so mogoči le, če obstaja zaupanje. In to ne samo med strankami v pogajanjih, ampak tudi drugih deležnikov, ki vplivajo na življenje prebivalcev, v omenjenih primerih Kosova, Srbije in Evropske unije.
***
Tine Kračun je direktor Inštituta za strateške rešitve
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Komentarji