Južna Afrika in mi

Če ne spremljate alternativnih medijev na desnici, nemara ne veste, da je v zadnjih mesecih Južna Afrika postala, kot se reče v amerikanščini, a thing. Napadi na belopolte veleposestnike, protibelsko hujskaštvo politikov, kakršen je nedavno »odstopli« predsednik Jacob Zuma, počasno sesedanje JAR v kaos brezposelnosti, arbitrarnih razlastninjenj in etničnih obračunavanj, vse pod grozečo senco še ene v vrsti »zgodovinskih« suš – Južna Afrika postaja novo žarišče globalne krize v dobi podnebnih sprememb in krize liberalnega reda.

Žarišče, ki posebno vznemirja vročično domišljijo alternativne desnice. V ZDA, od koder populistična desnica povsod po Evropi uvaža medijske vsebine, podoba razjarjene temnopolte množice, ki zahteva maščevanje za pretekle krivice, vzbuja vse preveč domače strahove. Pogled na »levičarsko« oblast, ki se iz korupcijskih škandalov rešuje s hujskanjem protibelskega resentimenta in poskuša posledice lastnih gospodarskih polomov ublažiti z razlastninjenjem belopoltih posestnikov, napaja fantazme skrajne desnice o »biološkem leninizmu« – zavezništvu »naravno manjvrednih« skupin, ki želijo razgrabiti blagostanje, ki ga je v potu svojega čela ustvaril beli moški.

V tej apokaliptični viziji Južna Afrika zaseda podobno mesto kot Kosovo za srbski nacionalizem v osemdesetih. Je žarišče svetovnega genocida proti belcem, ki se na domačih tleh odraža v terorizmu, množičnih migracijah, islamizaciji in spolnih napadih na belke. Politiki, kakršna sta Trump ali Salvini, so novi Miloševići – uporniki proti pokvarjenemu političnemu razredu, zastrupljenemu z internacionalističnimi utvarami, ki od vseh strani obkoljenemu globalnemu belskemu plemenu zagotavljajo, da »jih nihče ne bo tepel«.

Številni slovenski desničarski mediji, ki nimajo niti dovolj sposobnih kadrov, da bi tujerodne manipulacije prilagodili miselnemu obzorju domačih bralcev, papagajsko reproducirajo ta diskurz.

Tu se je treba spomniti, da smo Slovenci v miselnih predstavah desnice belci šele od nedavnega. Decembra 2013 je del slovenske desnice izkoristil smrt Nelsona Mandele za lansiranje teze, po kateri naj bi v Sloveniji, v primerjavi z JAR, apartheid še vedno trajal. Ideološki apartheid, namreč, ki ga levica izvaja nad desnico.

Takrat sem se odzval z opozorilom, da takšno pojmovanje predpostavlja redukcijo politike na plemensko razsežnost – predstavo, ki vse zvede na identitetni boj »nas« proti »njim«:

»Dosledno se moramo zoperstaviti težnjam, da bi 'plemenska' razsežnost postala poslednji horizont našega javnega življenja, da bi se razlezla v vse pore družbe, prežela vsa razmišljanja, določala vso politično logiko. Vsako pretirano poudarjanje 'plemenske solidarnost' pomeni regresijo na nično točko, kjer so delitve res samo še delitve in nimajo nobenega resnično političnega, kaj šele idejnega potenciala.«

Leta 2013 se je torej bojevitejši del slovenske desnice poistovetil z zgodovinsko zapostavljenimi črnci. Danes, ko smo po meri nove Bannonove mode nenadoma vsi beli, se je treba vrniti k analogiji izpred petih let. Čeprav ni nič manj za lase privlečena kot identifikacija z belopolto manjšino, nam pomaga izluščiti nekaj dragocenih naukov.

Opozarja nas, da je celo takrat, ko so zamere proti nekdanjim oblastnikom razumljive, ko se posledice preteklih krivic še vedno kažejo v razdelitvi gospodarske in družbene moči, njihova odprava pa je počasna in nezadostna, resentiment slaba politična popotnica.

Južnoafriški črnski populisti, ki večinsko prebivalstvo hujskajo proti (domnevno) privilegirani manjšini, imajo na las podobno pojmovanje demokracije kot kakšen Viktor Orbán. Oboji v imenu »volje večine« in etnično obarvane ideje pravičnosti uničujejo neodvisne institucije. Oboji demokracijo razumejo kot sredstvo, s katero kleptokratska »nacionalna elita« usmerja sovraštvo večinskega prebivalstva proti vsakokratnemu notranjemu in zunanjemu sovražniku. Oboji domoljubje in nacionalno pripadnost razumejo skozi rasno prizmo in si jemljejo pravico, da odločajo, kdo je »pravi Madžar« ali »pravi Afričan«.

Glavna razlika je, da je Madžarska precej trdneje umeščena v mednarodne strukture, ki blažijo takšne ekscese. Brez osovraženega »bruseljskega globalizma«, ki evropsko civilno družbo varuje pred deliriji njihovih lastnih vlad, bi nacionalistična histerija, kakršno spodbujata Orbán in Salvini, utegnila kmalu privesti do podobnega kolapsa družbenega konsenza, kot smo mu priča v JAR.

Toda tu je nauk tudi za domače leve zelote. Ti radi opozarjajo na pomen redistribucije bogastva, priročno pa pozabljajo, da je za politično stabilnost veliko pomembnejša porazdelitev politične moči. Če je del desnice pred petimi leti vlekel analogije z apartheidom in se je danes vkrcal na vlak nacionalističnega populizma, je to nespametno zvračati na njihovo inherentno zlobo – tako kot je nespametno domnevati, da je silovitost protibelskih zamer v JAR plod prirojene črnske pogoltnosti.

Moralizmu se ne gre odpovedati – treba je razkrinkati neetičnost fanatikov in cinikov, še posebno ko ti svoje uničujoče ravnanje upravičujejo z razumljivimi, celo razumnimi argumenti. A moralizem ni dovolj. Preprečiti je treba pogoje, ki mešetarjem z nezadovoljstvom omogočajo, da izkoriščajo ljudski gnev.

Ohraniti je treba zaupanje različnih družbenih skupin, da svoje legitimne interese lahko uveljavljajo skozi obstoječi politični sistem. V nasprotnem primeru se ne bodo odrekli svojim interesom: odrekli se bodo političnemu fair playu.

Prepričanje, da je demokratična politična igra pretveza, pod katero elite ohranjajo krivično nakopičene privilegije, izkoristijo demagogi za hujskanje plemenskih zamer. In vedno, vedno se najde dovolj prepričljivih razlogov, ki upravičijo, da je to, kar počnemo, pravično in sveto povračilo za pretekle krivice. Teh namreč v zakladnici zablod in grozot, imenovani človeška zgodovina, nikoli ne zmanjka.