Češnjeva rapsodija

Danes me ne iščite in ne kličite na razstave, na predstave, niti na klepete ali na razdiranje kakršnihkoli problemov. Najbrž me niti klic na kosilo ne bo premamil. Pogrnil sem ponjavo pod češnjo v domačem sadovnjaku in tam bom presedel in preležal ves današnji dan. Tega blaženega doživetja in občutja ne smem zamuditi; vse leto bi si očital, da mi ga je ukradlo neko nepomembno delo, ki bi ga lahko bil opravil tudi dan ali dva prej ali pozneje. Češnja pa v vsem svojem cvetočem tednu najbolj diši in razkazuje najbolj deviško belino v le enem samem dnevu.

Že včeraj in dan prej so mi ta dan napovedovale čebele; od prvih odprtih posamičnih cvetov naprej so vsak naslednji dan stopnjevale svoje brenčanje, dokler se včeraj popoldne ni zlilo v celoto tako, da posamezne ni bilo mogoče več slišati in izločiti iz neverjetno bogatega akorda – kakor bi virtuoz neprekinjeno pritiskal prste na izbrane tipke, melodijo pa ustvarjal zgolj z najfinejšimi niansami glasnosti in zvočnega pojemanja. Kakor bi spontano sledil sleherni nabiralki cvetnega prahu in jih hkrati s svojim smislom za improvizacijo vodil od cveta do cveta po prepletenih poteh tako vešče, da se nobeni ni treba izogibati druge, pa vse najdejo svojo cvetno čašico.

Posedal in poležaval bom danes tam spodaj ob deblu z razbrazdano skorjo in nekaj drobnimi izvirčki rumenkaste smole na njem ter upal, da mi ta izjemna rapsodija vsaj namigne, kaj opeva, kateri še nezapisani verz ali cel ep je skrila vase, kaj iz ozadja prišepetavajo skrite violine, od kod se občasno zasliši klarinet in čigav je tisti zvok, ki celotni skladbi daje ozadje, kakor da bi slikar z dolgimi potezami osnove pripravljal belo platno na barvne nanose. Posedal in poležaval bom in si do naslednjega cvetenja češnje poskušal čim bolj zapomniti belino cvetja, kakršne nima nobena druga belocvetoča roža. In dopovedati sicer za prefinjene vonjave bolj odrevenelemu nosu, da naj se danes na veliko razpre in dišeče prevetri. Dnevi do naslednjega cvetenja češnje bodo številni in dolgi.