To, da smo zdaj več skupaj, ni slabo

Po celodnevnem delu v pisarni in več sestankih prek zooma sem se tik pred prazniki odpravil domov, da bi lahko večerjal z otrokoma. Takšne situacije, da sem zvečer zdoma, so sicer redke in se jih v velikem loku izogibam. Otroci hitro rastejo, medtem ko se odrasli še prehitro staramo, zato se trudim biti z njima čim več časa.

Iz avtomobila sem na vrhu Jelenovega klanca zagledal sosedo, ki se je sopihajoče opirala na božično drevo. Le to je kot njen najboljši prijatelj mirno stalo ob njej. Dvignila je pogled in kimajoče sva se pozdravila. Obrnil sem avtomobil in zdrvel po klancu navzgor, da bi jo še prestregel in ponudil prevoz. Natovorila sva smreko in še nekaj vrečk. Zadovoljen sem bil, ker sem ji lahko prihranil še dobre pol ure hoje. Sabina je ena tistih ljudi, ki se jim v življenju nikamor ne mudi. Vstane ob šestih zjutraj, potem tri kilometre pešači do železniške postaje in še dva do osnovne šole, v kateri je zaposlena kot čistilka. Domov pride pozno zvečer. Sama pravi, da je to veliko bolje kot v prejšnji službi, ko je morala vstati že ob štirih zjutraj.

Od diplomirane inženirke strojništva jo loči še diploma. Pove mi, da se bo takrat začela prijavljati na zaposlitvene oglase in razmišljati o drugi službi. Sabina nima skrivne kombinacije, strica ali tete iz ozadja, ki bi jo spravila v ospredje ali vsaj na kakšen občinski urad, kjer je življenje znosnejše. Ima očeta in mamo, ki živita ločeno z minimalnimi prejemki, zato jima, kolikor lahko, pomaga. Skrbi sama zase in poskuša živeti brez popusta in izgovorov. Pogumno in dostojanstveno, kot ve in zna. Z nasmehom na obrazu pravi, da se na vsesplošno krizo, povezano s koronavirusom ne ozira, ampak se veseli drevesca, ki ga bo okrasila, ter dočakala božič in novo leto. Črne kronike je imela dovolj v otroštvu, zato televizije ne gleda. Po prihodu iz službe peče piškote in ustvarja različne slaščice, konce tedna pa izkoristi za sprehode in branje knjig.



Kljub vsem viharjem v življenju in dejstvu, da je rasla v družini brez ljubezni, spoštovanja in razumevanja, je našla dve neprecenljivi bogastvi. Prvo je radost, ki botruje vsem viharjem in vsako življenjsko situacijo, naj si bo še tako težka, šteje v svoje dobro. Druga je mir, v kateri počiva sposobnost za izničenje vsakega strahu takoj, ko se ta pojavi. Sabini je uspelo tisto, v čemer ne uspeva tisočem »normalnih«. Sprejeti vse slabo in kljub vsemu ohraniti pozitiven odnos do življenja. Čeprav na podlagi svojih predhodnih izkušenj ni imela za to nobenega razloga.

Postavlja se logično vprašanje: zakaj v tem ne uspe tudi drugim? Morda zato, ker vedno in na vsakem mestu, ne glede na okoliščine, privolijo in vztrajajo pri tem, da so del civilizacije uspeha. To je družbeni kodeks, ki ga je vzpostavil kapitalizem in v katerem velja edino tisto, kar se da kakorkoli izmeriti. Ni pomembno, kako: v denarju, številkah ali kilometrih, le da je izmerjeno. Zavezan navedenim normam in pravilom, ki določajo življenje, posameznik pridno šteje, koliko kilometrov je pretekel, preplaval ali prekolesaril. Beleži, koliko je obiskal planinskih vrhov, termalnih toplic in svetovnih metropol. Najbolj od vsega je srečen, ko vse svoje dosežke lahko primerja z drugimi, najsi gre za višino plače, število obiskanih otokov na Jadranu ali število izpitih pirov na novoletni zabavi. Posameznik vse postavlja v kontekst kvantitete. Tudi hišo, avtomobil in svojo boljšo polovico.

Kriza, povezana s covidom-19, je dodobra izbrisala meje tekmovalnosti in izničila vse tisto, kar je posameznik pridno počel še včeraj. Nenadoma se zdi, da so leta in desetletja beleženja kvantitativnih dosežkov, zbiranja točk in osebnih rekordov šla v nič. Kar je najhuje, vsega začetega ne more v tem trenutku nadaljevati naprej. Z dosežki se ne more nikomur pobahati in tako nahraniti svojo potrditve željno samopodobo. Posledično se zdi, da se mu bo vsak čas od vsega hudega zmešalo. Podzavestno verjetno tudi od strahu, da bo kdo iz okolice prepoznal, kako prazno je v resnici njegovo življenje.



Večina ljudi zato v nedogled razmišlja o tem, kaj se bo zgodilo, in upa, da se bo prejšnja realnost čim prej vrnila. Da bi čas prej minil, posameznik deli ljudi na naše in njihove. Kaže s prstom na soseda in mu očita, ker ne nosi maske, čeprav ga v resnici muči to, da ima sosed dražji avtomobil in večje bicepse. Obsoja državo, medtem ko čaka na njeno pomoč. Leži na kavču in utrjuje izgovore, kako se nič ne da. Mimogrede, zanj je to dobro porabljen čas, saj bodo isti izgovori prišli prav, ko bo čez 20 let svoji ženi, prijateljem in otrokom razlagal, zakaj ni nič naredil iz svojega življenja.

Na drugi strani pa so redki tisti, ki so ugotovili, da so v tekanju za osebnimi rekordi in poklicnimi priložnostmi, ki jim bodo prinesli dobro kupčijo, pozabili nase. Na svoje duševno zdravje, živce in osebne vrednote. Da so pozabili na svoje partnerje, družino in prijatelje. To, da smo zdaj več skupaj, ni slabo, kot bi nekateri želeli prikazati, ampak pravzaprav dobro. Imamo čas, da si pogledamo v oči, se začutimo in obnovimo medsebojne vezi. Kriza je priložnost, da v svoje življenje in življenje svojih bližnjih vnesemo ljubezen, komunikacijo in medsebojno zaupanje. Ne samo deklarativno in zlagano v duhu preteklega časa, ker se pač to spodobi. Ampak resnično in dolgoročno z namenom, da bomo kar najbolje botrovali vsem negativnim dražljajem, ki prihajajo iz okolice. Kajti ne slepimo se – potresov bo v novem letu še veliko. Toda kakšna bo naša prihodnost, ni toliko odvisno od zunanjih okoliščin kolikor od nas samih.

Nenad Vladić
podjetnik, publicist in avtor knjige Od talenta do uspeha

---

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.