Primus

Petkov praznik, dan Primoža Trubarja, mi je še posebej blizu. Ne samo zato, ker o Trubarju razmišljam tako rekoč vsak delovni dan – s sodelavci namreč sestavljamo Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja –, ampak tudi zato, ker je to skorajda intimen, butičen praznik, ki običajno mine kot precej neopažen delovni dan brez kakega posebnega prazničnega medijskega vzdušja.

Tri praznike imamo, ki se imenujejo po znanih Slovencih. Kar dva od njiju, petkov praznik in Prešernov dan, sta neposredno povezana z jezikom in kulturo, z deloma naše družbe, ki ju najraje občudujemo, kadar nas nič ne staneta.

V antičnem Rimu je imel spomin na prednike zanimivo nasprotje. Najhujša kazen, ki je lahko doletela rimskega državljana, ni bila smrt, ampak damnatio memoriae, uničenje spomina na njegovo življenje. Morda bi se nam zdela v današnjem času takšna kazen smešno nepomembna, a v resnici je sprožala v Rimljanih enaka vprašanja, kot jim jih je sprožal spomin na prednike. Podobna vprašanja lahko v odgovornem človeku, ki se zaveda, da na svetu ni sam, ampak so okrog njega tudi drugi, sprožajo Prešernov dan, dan Rudolfa Maistra in dan Primoža Trubarja: Kaj bom zapustil za sabo? Kako se me bodo spominjali tisti, ki so me poznali? Kako se bo nadaljevalo moje delo? Kaj želim doseči zase in za druge? To so vprašanja, ki so pomembna za prav vsakega od nas.

S tega vidika petkov praznik ni samo še en praznik slovenske kulture. Je tudi dan spomina na osebo, ki nam lahko še vedno veliko pove.

Primož Trubar je bil zanimiv človek, ki ga ne moremo zožiti samo na to, da je začetnik slovenskega knjižnega jezika in slovenske književnosti. Bil je vizionar. Prve knjige je napisal za bralce, ki jih sploh še ni bilo in ki si takšnih knjig sploh še niso želeli. Čeprav je bila vsaj na prvi pogled v tistem času kvaliteta slovenskih knjig precej nepomembna, je izdajo pesmarice, ki so jo leta 1563 na hitro skompilirali tedanji ljubljanski kvaziintelektualci, skritiziral z vsem potrebnim srdom in prizadetostjo. Čeprav se je zavedal, da bo njegov cerkveni red (Cerkovna ordninga) na Slovenskem v krajšem času neizvedljiv in nevpliven, ga je vseeno izdal in s tem povzročil svoj izgon v Nemčijo, ki mu je še otežil že tako ne ravno lahko življenje. V času, ko je Evropa kar vrela od novih protestantskih ločin, se je držal zlate sredine in se tudi zato idejno distanciral od flacijanca Sebastijana Krelja. Znal je prebrisano pridobivati denar nemških mecenov, ki so sponzorirali večino njegovih slovenskih knjig. Ves čas je stoično prenašal bolečine in smrad, ki mu jih je v času, ko še ni bilo antibiotikov, prinašal nikoli povsem pozdravljeni šen na nogi. Včasih je delal v prav neznosnih bolečinah, a delal je neumorno. In hkrati ves čas užival v glasbi, ki ga je kot dobrega pevca spremljala od mladih nog, in v vrvežu domače hiše.

Po drugi strani pa je poskrbel, da njegov največji dosežek ni on sam, ampak Jurij Dalmatin. Brez Dalmatinove Biblije bi bil namreč vpliv Primoža Trubarja na današnji slovenski jezik skoraj zagotovo precej manjši. (Prav Biblija je namreč služila kot jezikovni model za slovenščino namesto slovnice in slovarja še daleč v 18. stoletje.) Ne samo, da je Trubar Dalmatinu kot »Bohoričevemu« čudežnemu dečku zagotovil dobro šolanje in ga vseskozi vzpodbujal, da se je uril v prevajanju iz slovenščine – dovolil mu je tudi, da se je jezikovno odmaknil od njega, spremenil njegov pravopis in v sodelovanju z Adamom Bohoričem še dodatno popilil podobo in izraz tedanje slovenščine. Vse to je dovolil, a hkrati ostal pri svojem načinu zapisovanja in izražanja tudi po izdaji Dalmatinove Biblije. Ko je bilo treba, se je znal umakniti.

V odnosu do ljudi je bil od časa do časa celo populističen (to pomeni »ljudski«), v odnosu do strokovnih vprašanj vedno strogo intelektualen. Včasih se je neprevidno izražal o stvareh, ki so se mu zdele manj pomembne, čeprav so nekateri v njih videli smrtno resno stvar (v dobesednem pomenu besede »smrten«).

Bil je velik, ker se ni nikoli ničesar bal in ker mu njegova lastna uveljavitev ni nikoli kaj veliko pomenila. Tudi zato je postal zgled in simbol intelektualne svobode. Bil je velik, ker mu je uspelo ostajati majhen.

S tega vidika nam Primož Trubar še več kot pol stoletja po svojem rojstvu prenaša sporočilo, ki je za naš čas zelo pomembno, čeprav nam deluje na videz paradoksalno, tuje in nepremišljeno: Če hočemo uspeti v tem, kar delamo, ne smemo misliti samo na to, kako bodo naša dejanja vplivala na našo kariero in na lagodnost našega življenja. Sicer izgubimo svobodo. Svoboda se namreč začne v trenutku, ko nam je povsem vseeno, ali okolica naše trenutno delo dojema kot zmago ali kot poraz. Ko svojih preteklih dejanj ne idealiziramo, ampak jih znova in znova kritično presojamo.

Dan Primoža Trubarja je zato zame (tudi) praznik človekove osebne svobode. Letos ravno ob pravem času. Kvaliteta prihodnjega vladnega programa na vseh področjih me ob tako zapletenem volilnem izidu namreč skrbi bistveno bolj kot vprašanje, kdo bo mandatar. Brez jasne in v resničnem življenju naše države izvedljive vsebine ter dobro zastavljenih ciljev bo kateri koli predsednik vlade zelo težko primus.

***

Kozma Ahačič, dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.