»Delodajalec me ne more tako slabo plačati, kot lahko jaz slabo delam!«

Tokratna zamenjava oblasti je prav gotovo posebna v najmanj eni stvari. Zaradi problemov, ki jih je nakopičila odhajajoča Janševa vlada – in ki jih bo kopičila očitno do zadnjega izdiha lastnega vladanja –, so pričakovanja do nove Golobove vlade podobna koncu filma Melanholija: izbris prejšnjega sveta. In začetek nečesa novega. Česar v Melanholiji sicer ne poznamo. V Sloveniji pa se zdi precej znano. Zahteve so nenavadno jasne in nepričakovano artikulirane. Vrnitev Studia City. Neodvisnost medijev. Rehabilitacija demokracije oziroma demokratičnih standardov, postopkov in praks v državi. Neodvisnost sodne veje oblasti. Neodvisnost policije. In tako dalje. Skratka: najmanj vrnitev stanja, ki je bilo za slovensko družbo značilno za obdobje pred nastopom zadnje Janševe vladavine. Če ne celo pomembno izboljšanje stanja. Na vseh področjih. Pričakovanja so torej velika. Celo ekstremna. Njihova realizacija pa pomeni rekonstrukcijo oziroma marsikje (šele) konstrukcijo demokratičnih in socialnih logik v družbi. Velike teme. Ključna vprašanja. Nekak veliki, odločilni, heroični čas. Za katerega je mogoče že vnaprej reči, da se bo zapisal v zgodovino Slovenije. Tako. Ali drugače.

V takšnih razmerah se pogosto z lahkoto pozabi na konkretna vprašanja. Na dejstvo, da bo morala nova vlada reševati poleg heroičnih tem tudi povsem vsakodnevna vprašanja. Na operativni ravni. S konkretnimi pragmatičnimi ukrepi. Oziroma da bo lahko heroična vprašanja pogosto reševala le na tej ravni. In s takšnimi ukrepi. Nič velikega in pretresljivega torej. Veliko malih, konkretnih korakov. Golob se tega dobro zaveda. Heroični duh časa ga ni odnesel. Čeprav ga je prevzel. In v resnici postavil na oblast. A je pri vsem tem ostal presenetljivo prizemljen. Poleg zahtev, ki naslavljajo velike teme današnje slovenske družbe, opozarja na najmanj dvoje. Prvič na to, da so rešitve lahko le postopne. Da torej zahtevajo čas. Da ne smemo ničesar pričakovati z danes na jutri. In drugič, da se bo treba lotiti številnih majhnih in nespektakularnih problemov. Ne le zato, ker je treba rešiti tudi njih. Ampak ker je v številnih primerih mogoče velike probleme rešiti le s pomočjo ali z reševanjem teh malih, nespektakularnih problemov.

Eden teh problemov je tudi problem prekarnosti. Problem, ki ni bil tema predvolilnih soočanj. Velikih trenj. Velikih obljub. Problem, za katerega se zdi, da zadeva le tiste brez rednih služb. Ki so v večini primerov mladi. Ljudje, ki jih vidimo na vsakem koraku. V vseh dejavnostih. Ljudje, katerih število se nevarno povečuje. Seveda zato, ker je prekarna zaposlitev za delodajalce racionalnejša. Povedano preprosto: jih stane manj kot redna zaposlitev. Zato delodajalci podpirajo prekarnost. Ne povedo, da je ta njihova podpora pogojena z dejstvom, da prekarnost omogoča večje izkoriščanje zaposlenih kot redna zaposlitev. Ampak govoričijo o večji fleksibilnosti. O tem, da si mladi sami želijo takšnih zaposlitev. In podobno.

Pri reševanju problemov, povezanih s prekarnostjo, ne gre le za to, da se značilnosti prekarnosti poimenujejo s pravimi imeni. Ampak tudi ali predvsem zato, da dojamemo, da enega ključnih ciljev nove vlade – namreč ustvariti socialno državo in bolj socialno pravično družbo – ni mogoče realizirati, ne da bi rešili problem prekarnosti. Kar v praksi pomeni: ne da bi bila prekarnost odpravljena. Razen v izjemnih primerih, kjer je neizogibna. Ne zaradi profitov delodajalcev. Ampak ker realizacija določenega dela nujno zahteva jasno urejene in strogo regulirane sekvence tovrstnega dela.

Zakaj realizacija osrednjega cilja Golobove vlade, ki je v Sloveniji ustvariti pravičnejšo in socialno družbo od tiste, ki jo je uresničil slovenski postsocialistični neokapitalizem, ni uresničljiva brez rešitve problema prekarnosti, je jasno. Realizacija socialne države in kar se da pravične družbe namreč zahteva, da se v številnih situacijah zamenja temeljna logika reševanja problemov. Ta logika je v slovenskem postsocialističnem neokapitalizmu zdaj logika ekonomskega determinizma, ki se v praksi konkretizira kot nadrejenost ekonomske racionalnosti nad socialno racionalnostjo. Povedano drugače: če je treba izbirati med tem, kar je dobro za ekonomijo (kar prinaša dobiček oziroma zaslužek), in tistim, kar je dobro za ljudi, je treba izbrati prvo. Tako delodajalci kot ekonomisti že trideset let razlagajo, zakaj je treba ravnati tako. In kaj vse se bo zgodilo, če ne bomo ravnali tako. Če bomo torej popustili socialnosti.

Na tem mestu se ne morem spuščati v razpravo o tem, kje vse so tovrstna utemeljevanja le prikrivanje najbolj nesocialnih načinov izkoriščanja zaposlenih. Kako in zakaj svetovni kapitalistični ustroj postavlja objektivne okvire realizaciji nadrejenosti socialne racionalnosti nad ekonomsko racionalnostjo. In kaj je v praksi vendarle mogoče storiti. Poudariti želim le eno ključno reč: da je namreč mogoče, če se hoče, v številnih primerih socialno logiko postaviti nad ekonomsko tudi zato, ker je takšno reševanje problemov lahko ekonomsko smiselno. Ali vsaj hkrati ekonomsko in socialno smiselno. Dober primer je bil Golobov projekt sončnih elektrarn na strehah slovenskih hiš pri Gen-I. Ta projekt uspešno združuje socialno racionalnost z ekonomsko racionalnostjo. Ter ekološko racionalnostjo. Želeti bi bilo, da Golob projekt nadaljuje. Na ravni vlade. Morda v okviru politike zelenega prehoda. In podobnih politik, celo obvez, ki jih je Slovenija že sprejela. In katerih realizacija v številnih primerih omogoča praktično dokazovanje, da je upoštevanje socialne in drugih racionalnosti mogoče tudi na ekonomsko učinkovit način. Te možnosti se Golob zaveda. In upati je, da jo bo v svoji vladi kar se da intenzivno izrabljal.

Tudi v primeru prekarnosti. Znani primeri – na primer japonski – so v praksi dokazali, zakaj je trajna zaposlitev s številnimi socialnimi ugodnostmi za zaposlene ekonomsko smiselna. Nakanejeva študija s tem v zvezi pravi, da se je japonsko gospodarstvo že v času vojne ob pomanjkanju delovne sile naučilo, kako dragoceni so zaposleni in kako je treba za to, da jih zadržiš v podjetju, za zaposlene ustrezno skrbeti. Ta skrb ne pomeni plačevanja delavcev po najnižji možni mezdi. Ampak postavljanje socialne blaginje delavcev nad navidezne kratkoročne ekonomske interese. Pokazala je, kako se je Japonski tovrstna logika dolgoročno obrestovala in kako je prav ta logika postala ne le ključni dejavnik ekonomske uspešnosti Japonske, ampak tudi ključna komparativna prednost Japonske pred Zahodom. Lojalnost in motiviranost zaposlenih za kakovostno delo je namreč ključni dejavnik ne le gospodarskega razvoja, ampak tudi dodane vrednosti. To na neki način vedo tudi slovenski zaposleni. V reku »Delodajalec me ne more tako slabo plačati, kot lahko jaz slabo delam!« je namreč vsebovana natančno ta logika. Le v drugi različici.

Čeprav prekarnost ni bila velika tema predvolilnih soočanj, je Golob jasno nakazal svoje stališče, da je treba prekarnost odpraviti. Da razume, da je prekarnost kljub navideznim ekonomskim koristim dejansko ekonomski problem. Ki ga je treba z več postopnimi koraki rešiti. Golob je pri reševanju problemov napovedal sodelovanje s civilno družbo. Z državljani. Pri reševanju problema prekarnosti to ne pomeni le sodelovanja s sindikati, ki imajo do problema prekarnosti utemeljene zahteve in rešitve. Pomeni tudi vključitev tistega dela stroke, ki se v Sloveniji s problemom prekarnosti ukvarja. In pomeni vključitev tistih posameznikov in posameznic, ki so v zadnjih letih postali gonilna sila ne le razprav o prekarnosti, ampak tudi zahtev po njeni odpravi. Med njimi je na prvem mestu Črt Poglajen. Ki ga sama vedno, kadar beseda nanese na problem prekarnosti v Sloveniji, imenujem kot človeka, brez katerega »ne bi bilo nič«. Ker je cilj teh posameznikov in posameznic isti, kot je glede prekarnosti vizija Goloba – namreč da jo je treba odpraviti –, so pričakovanja glede kooperacije vlade s tem delom stroke in civilne družbe velika.

Bomo videli, kako bo v praksi.

***

Dr. Vesna Vuk Godina, antropologinja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč urendištva.