Predsednik vlade – volkodlak

Ljudje si mnogo lažje predstavljamo dogodke in pojave iz naše preteklosti, če jih nekoliko poenostavimo in shematiziramo. Temu včasih sledi naša želja, da bi posamezne dogodke in pojave tako poenostavili, da bi čim bolj ustrezali našemu dojemanju sveta. Tako nastanejo lažni miti. Ker nam ugajajo, se ohranjajo in po potrebi spreminjajo iz generacije v generacijo – še posebno vztrajno, če o njih lahko tudi beremo ali če o njih radi govorijo ljudje, ki jim zaupamo. To so običajno precej nedolžne laži, ki jim verjamemo iz ljubezni do naroda, jezika in naše kulture.

Na Slovenskem je najbolj znan tovrsten lažni mit teorija, da slovenščina izhaja iz antične venetščine; da je v prazgodovini velik del Evrope naseljevalo praslovansko ljudstvo Veneti in da smo njihovi neposredni potomci – ter zato avtohtoni prebivalci Slovenije – današnji Slovenci. Imenujmo jo venetska teorija.

Ta teorija se je v zadnjem času celo dodatno razvila v teorijo, da naj bi bili Veneti samo vmesna stopnja pri razvoju slovenščine. Kljub venetski invaziji in vsem kasnejšim spremembam naj bi tako izvor slovenščine segal vse do paleolitika. To je tako imenovana teorija paleolitske kontinuitete.

Čeprav se jezikoslovci lahko tovrstnim teorijam samo nasmehnemo, je dobro razumeti njihov vzrok. Danes vemo, da je raziskovanje izvora posameznih jezikov podobno matematiki. Da ni stvar interpretacije, ampak vprašanja, ali se račun izide ali ne. Pri venetski teoriji in teoriji paleolitske kontinuitete se račun niti približno ne izide, zato lahko z gotovostjo, kot jo poznajo naravoslovci, rečemo, da sta ti dve teoriji popolnoma napačni. Vemo, da se je slovenščina razvila iz praslovanskega narečja po prihodu Slovanov v naš prostor v 6. stoletju; da se je rojevala nekaj stoletij; da je jezik Brižinskih spomenikov zapis njene najzgodnejše oblike; in da so na slovenščino v manjši meri vplivali tudi jeziki staroselcev in okoliških jezikovnih skupnosti.

Kljub popolnoma preverljivim dognanjem stroke pa obe teoriji še vedno živita in vztrajata – ter od časa do časa nam jezikoslovcem dvigata pritisk, saj se težko sprijaznimo, da ljudje še vedno nasedajo neumnostim. Toda vzroka za slabo voljo v resnici ni. Gre za sociološki pojav, ki ga lahko spremljamo povsod po svetu in ki ima svoje vzroke v človekovem iskanju svobode in s tem povezanim zanikanjem avtoritet. Določena skupina ljudi bo vedno nasprotovala znanstvenim dognanjem in zato instinktivno raje verjela tistemu, čemur želi verjeti, kakor tistemu, kar je povsem objektivno preverljivo. Tu je v ozadju vselej dober namen, pomešan z neznanjem. Ker to dvoje prinaša osvobajajoči občutek upora, občutek, da lahko naredimo nekaj res pomembnega, je ljudi, ki nasedajo takšnim lažnim mitom, tudi nesmiselno prepričevati, da nimajo prav.

Takšni miti o izvoru jezikov živijo v Evropi že od nekdaj. V 16. stoletju so na primer Italijani dokazovali, da je toskanščina nastala iz etrurščine, ta pa iz Noetove aramejščine, saj so pred Grki Etrurijo kolonizirali Noe in njegovi potomci. Svetopisemskega Noeta so imeli za svojega predhodnika v 16. stoletju tudi Francozi. Trdili so, da so Kelti Noetovi potomci, francoski kralj pa neposredni potomec Noetovega rodu. Le malo pozneje se je na Nizozemskem pojavila teorija, da je nizozemščina prvobitni jezik sveta, ki izhaja še iz časa pred Babilonom. V eni od nemških slovnic iz 17. stoletja lahko beremo podatek, da se je Noetov potomec Jafet preselil v Nemčijo, njegov vnuk Ascenas pa je živel v kneževini Anhalt še pred babilonskim pomešanjem jezikov; da torej nemščina izvira neposredno iz prvotnega človeškega jezika in da to dokazuje tudi njeno poimenovanje: de + Ascenas = Deutsch. Na takšne teorije ni bil povsem odporen niti naš Adam Bohorič. Dokazovanje starodavnosti posameznega jezika je pač tedaj tako rekoč obvezno sodilo v uvod vsake obsežnejše slovnice.

Seveda pa se iz mitov lahko tudi marsikaj naučimo. Ne morem se znebiti občutka, da Slovenci celo svoj strankarski prostor dojemamo nekoliko mitološko. Realna predvidevanja, kaj nam bodo prinesli napovedani ukrepi te in one stranke, so nam manj pomembna od mitologije, ki jo stranka zastopa. Zaradi manj pomembnih mitov opuščamo premislek o našem realnem bivanju. V Nemčiji in Franciji poznam veliko ljudi, ki volijo stranko, katere predsednica ali predsednik jim ni všeč. V Sloveniji le redke. Na čelu vlade še vedno pričakujemo mitološkega junaka, ki nas bo s čarobno palico popeljal v sanjsko deželo. Politika pa ni niti mitologija niti čaranje niti hoja po oblakih, ampak bi morala biti trdo delo. Šele z njim se rojevajo pravi junaki.