Orbanu je treba preprečiti širjenje »informacijske avtokracije« v Evropi

Ob nedavni napovedi, da namerava evropska komisija Madžarski odvzeti 7,5 milijarde evrov finančnih sredstev zaradi kršitev načel vladavine prava, ki se nanaša na korupcijo, povezano z javnimi naročili, se mednarodni opazovalci lahko vprašajo: kako je Viktorju Orbánu aprila lani uspelo zmagati, čeprav je bila njegova predvolilna kampanja omadeževana s tako obremenjujočimi dokazi o slabem vladanju, tesnimi povezavami z Vladimirjem Putinom in rusko invazijo na Ukrajino?

Madžarska vladajoča stranka Fidesz je prejela tri milijone od več kot 5,6 milijona oddanih glasov (52 odstotkov), posledično pa četrto zaporedno ustavno večino oziroma 68 odstotkov (135) sedežev v parlamentu. Čeprav so predvolilne ankete napovedovale tesen izid, je združena opozicija dobila le 57 od 199 sedežev, in to skoraj izključno v Budimpešti, medtem ko jih je skrajno desna stranka Mi Hazánk v parlamentu dobila šest.

Orbánu je uspelo prepričljivo zmagati v okoliščinah, ki bi sicer lahko ustrezale združeni politični opoziciji, a je institucije napolnil s svojimi podporniki, vedoč, da ga bodo obdržali na položaju, informacije pa obračal sebi v prid. Njegova predvolilna kampanja je temeljila na štirih temeljih, ki bi morali biti opozorilo državam članicam EU, v katerih prevladujejo populisti – denimo Italiji, kjer je na zadnjih parlamentarnih volitvah zmagala Orbánova zaveznica Giorgia Meloni: prvi je bil ta, da so trdili, da bi opozicija Madžarsko vpletla v vojno v Ukrajini in celo odredila vpoklic civilistov; drugi, da bi jim madžarska opozicija odvzela trinajsto pokojnino; tretji, da je madžarska opozicija na skrivaj spletkarila z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim, ki bi se tako vmešal v madžarske volitve; in četrti temelj – če bi zmagala opozicija, bi bili otroci podvrženi nevarnim operacijam spremembe spola. Referendum, ki ga je vlada razpisala na dan parlamentarnih volitev, je vseboval vprašanje: »Ali podpirate uvedbo operacij za spremembo spola pri otrocih?«

Péter Krekó, direktor Inštituta za politični kapital. FOTO: osebni arhiv

Te štiri navedbe oziroma trditve so, čeprav so povsem neresnične, Orbánu pomagale do zmage na volitvah. Opozicija jih je sicer poskušala izpodbijati, a ljudje so jih sprejeli in jim verjeli. Pred aprilskimi volitvami je 86 odstotkov madžarskih volivcev slišalo, da bi »glavni opozicijski kandidat poslal čete v Ukrajino«, 79 odstotkov jih je slišalo, da bi levičarska opozicija »odvzela trinajsto pokojnino«, in 76 odstotkov, da »leva opcija podpira operacije za spremembo spola«. Vse omenjeno je pokazala raziskava, ki jo je izvedla fundacija Dimenzió Media. Šestdeset odstotkov tistih, ki so slišali za »načrte« opozicije o vpoklicu Madžarov v vojno v Ukrajini je hkrati verjelo, da so vse omenjene izjave dejstva, in jih kot takšna tudi sprejeli.

Da bi razumeli, kako je to sploh mogoče, si moramo izposoditi koncept »informacijske avtokracije« (ali diktature prikrojevanja), kot sta ga poimenovala Sergej Gurijev in Daniel Treisman. V primeru Orbánovega režima gre namreč prav za to.

Prvič, informacijska avtokracija ne uporablja nasilja in neposredne represije, da bi utišala nasprotnike. Neodvisnih novinarjev v takšnem režimu ne zapirajo, prav tako formalno ne prepovedujejo nevladnih organizacij, čeprav se lahko zgodi, da prisluškujejo njihovim telefonskim pogovorom. Drugič, režim uspešno posnema večino demokratičnih institucij in tako dobijo mednarodni opazovalci vtis, da so bile volitve »svobodne, a nepoštene«. Tretjič, njihove pripovedi, govori in obljube, ki sicer nimajo podpore med višje izobraženimi elitami, se tako močno usidrajo med manj izobraženimi in manj privilegiranimi skupinami, da brez težav lahko pričakujejo njihovo podporo.

Sistem se opira na »strojno« in »programsko opremo«. Med to spada najbolj centraliziran in nadzorovan medijski aparat v EU. Druga Orbánova vlada, ki je prišla na oblast leta 2010, je začela graditi lasten vladni medijski imperij, v katerem več kot petsto regionalnih in lokalnih medijev ponavlja enako sporočilo. Leta 2019 so v organizaciji Novinarji brez meja dejali, da je na Madžarskem »stopnja medijskega nadzora tako visoka kot v nobeni drugi državi članici EU«.

V to »programsko opremo« spadajo tudi lažne novice in teorije zarote. Madžarski mediji, ki podpirajo stranko Fidesz, pogosto širijo propagando Kremlja o vojni v Ukrajini ter lažne novice o migraciji, vplivu mednarodnega finančnika Georgea Sorosa, Nata in Združenih držav ter zahodne »liberalne elite«.

Fidesz uporablja te teme za mobilizacijo svoje politične baze in delitev madžarskega naroda v dve skupini: na »domoljube«, v to skupino spada zgolj Fidesz, in »nedomoljube«, ki služijo tujim interesom, vladni politiki pa jih prikazujejo kot »ustvarjalce lažnih novic«.

Orbánova vlada množice nadzoruje prek dezinformacij, ki množično prihajajo s TV-zaslonov, iz radia, tiskanih medijev in facebooka. Njihova retorika je sestavljena iz sporočil, ki jih je lahko razumeti in so enotna, zbrana iz raziskav, ki so jih posebej zanje ustvarila provladna mislišča. Na kratko: kampanja dezinformiranja, ki jo vodijo v madžarski vladajoči stranki, uporablja metode 21. stoletja, da bi širila poenostavljene zgodbe, podobne propagandi, ki je bila v uporabi v 20. stoletju.

Evropski voditelji bi morali dobro znati prepoznavati informacijske vidike Orbánovega vladanja ter podpirati svobodne in neodvisne medije. Od centralizacije provladnih medijev na Madžarskem so tak način delovanja sprejele tudi druge države v regiji, zato bi se bilo treba s tem ukvarjati in to popraviti tudi drugod. Evropski medijski zakon bi bil lahko pomemben korak v pravo smer. A kar je najbolj pomembno: zahodne države bi se morale zavedati Orbánovega mednarodnega vpliva.

V zadnjih nekaj letih se je po Orbánovem režimu začelo zgledovati tudi nekaj drugih držav. V veliko pomoč je, denimo, podobno mislečim iliberalcem na Zahodnem Balkanu (denimo v Srbiji, Severni Makedoniji, Sloveniji, Republiki Srbski), ki podobno počnejo z mediji, političnim svetovanjem, diplomatsko podporo in denarjem, po njem pa se zgledujejo tudi populistični desničarji v Italiji, ZDA, Braziliji, Franciji in drugod. Orbán je postal učitelj zavajanja in demokratski politiki z Zahoda bi morali narediti vse, kar je v njihovi moči, da bi njegov vpliv omejili. Več ko ima Orbán potrebnih sredstev, pomembnejša lahko postane njegova vloga prikrojevalca resnice.

***

Péter Krekó, direktor Inštituta za politični kapital s sedežem v Budimpešti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.