Od soldatov, tankov, tožb do arbitraže in diplomacije

Čas Napoleona in Marije Terezije, ko so države spore reševale s pošiljanjem soldatov, je preteklost, prav tako kot je preteklost pošiljanje tankov za reševanje zadev. Danes se spori poskušajo reševati s pravnimi sredstvi. V okviru EU je državam članicam na voljo več pravnih postopkov oziroma poti.

Mejni spor med Slovenijo in Hrvaško že leta sili državi ne le k iskanju materialnopravnih rešitev, ampak tudi najustreznejših postopkov za rešitev te problematike. Seveda še vedno trdim, da bi morali spor rešiti pred vstopom Hrvaške v EU ter pokazati svojo odločnost in državotvornost, kot to delajo druge države. A to je zamujena priložnost in zdaj je treba iskati pravne rešitve, morebiti tudi diplomatske.

Bistveno vprašanje je, kaj lahko Slovenija sploh uveljavlja in kako. Ali je to priznavanje arbitražnega sporazuma po mednarodnem pravu, ali uveljavitev kršitev prava EU na morju, ali kršitev schengenskega sporazuma, ali kaj drugega? Za rešitev spora oziroma, natančneje, za odgovor na vprašanje, ali Hrvati kršijo pravo EU, je po evropskem pravu na voljo več postopkov. Ne glede na načelo lojalnega sodelovanja, ki države zavezuje v skladu s 4. členom pogodbe o EU, pa imajo države na voljo tudi druge pravne poti. Nikakor ne želim predpostaviti, da je tožba edina in prava pot, je pa možna pot, če lahko Slovenija utemelji kršitve prava EU. A bistvo je: če se sploh ne vprašamo, kako je z dejanskim pravnim stanjem, veljavnega odgovora ne moremo imeti. Pomembno je tudi, da EU in Sodišče EU (SEU) vedno bolj poudarjata spoštovanje pravne države, na primer v zvezi s Poljsko in Madžarsko. Pravna država pa zahteva tudi spoštovanje sodnih in arbitražnih odločb, česar EU ne bi smela spregledati.



Postopek, ki smo ga v zadnjem času največ omenjali, je tožba države članice zoper drugo državo članico po 259. členu pogodbe o delovanju EU (PDEU). Ti postopki so v praksi redki in še redkeje uspešni. To pa zato, ker je v tem postopku obvezno najprej pozvati evropsko komisijo, da se izreče o kršitvah prava EU. Če komisija meni, da gre za kršitve, lahko prevzame tožbo. A komisija ima glede tožb vedno diskrecijsko pravico. In komisija je politični organ, zato se odloča politično. SEU je strokovni organ in odloča pravnostrokovno. Če se komisija ne odloči prevzeti tožbe, lahko država toži sama. V statistiki najdemo šest takšnih tožb, le ena je bila uspešna. V okviru tega postopka bi morala Slovenija utemeljiti kršitev prava EU. Po dosedanjih informacijah naj bi se kršitve nanašale vsaj na področje ribištva. A tudi če tožeča država zmaga, ni nujno, da bo druga država upoštevala sodbo. Vendar ima v takem primeru EU možnost, da državi kršiteljici na podlagi tožbe zaradi nespoštovanja sodb SEU naloži visoke finančne sankcije. Naj pa poudarim, da v zadnjih petih letih, odkar živim v Avstriji, vidim, da Avstrija pogosto grozi s tožbami drugim državam: Češki glede atomske energije, Madžarski glede beguncev in zemljišč, Sloveniji pred leti glede vinjet. Tožba je torej povsem normalna pravna pot, ko se spora ne da rešiti drugače. Avstrija trenutno toži Nemčijo glede nemških cestnin. Tudi v tem postopku se vije že dolga pravna pot. Avstrija je Nemčiji grozila s tožbo že leta 2014. Komisija je leta 2015 prevzela tožbo, Nemčija je nato spremenila zakon in komisija je leta 2017 odločila, da je nemška pravna ureditev glede cestnin skladna s pravom EU. Avstrija še vedno trdi, da gre pri plačilu cestnin za diskriminacijo njenih državljanov, in je že oktobra 2017 napovedala tožbo. Avstrijski mediji so novembra 2017 poročali, da se Avstrija počuti, kot da jo je Bruselj »zapustil« in »zamižal na obe očesi«. V podobnem kontekstu lahko omenim še tožbo med Madžarsko in Slovaško, ki je bila za Madžarsko sicer neuspešna. Madžarska je tožila Slovaško, ker leta 2009 ni pustila madžarskemu predsedniku, da vstopi na njeno ozemlje (na sicer zgodovinsko občutljiv datum za državi). SEU je tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da se zadeva nanaša na mednarodno pravo (oziroma da mednarodno pravo dopušča take izjeme glede svobode gibanja), saj je predsednik želel vstopiti na Slovaško kot državnik, ne kot navaden državljan EU.

Za reševanje sporov med državami obstaja še postopek po 273. členu PDEU, ki se v zadnjih dneh navaja v Sloveniji. Ta postopek je še bolj izjemen, saj predpostavlja soglasje obeh strani, da se postopek predloži SEU. V tem postopku pride do razlage določenega vprašanja, povezanega s pravom EU. Seveda avstrijskim študentom predavam postopek med Avstrijo in Nemčijo po 273. členu PDEU v zadevi C-648/15, a stranki sta v tem primeru že v osnovnem sporazumu o dvojnem obdavčevanju iz leta 2000 imeli klavzulo, da je za razlago sporazuma pristojno SEU. To pa ne pomeni, da SEU v mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško po tem členu sploh ne bi moglo odločati, a bi lahko odločalo le, če bi se obe strani strinjali glede predložitve zadeve SEU in glede vprašanja, povezanega s pravom EU.

Seveda pa obstaja še najmanj ena (oziroma tretja) pot, po kateri država dobi odgovor. To je vprašanje, ki ga nacionalno sodišče predloži v okviru 267. člena PDEU. To bi bilo možno, če bi slovensko ali hrvaško sodišče na primer v zvezi z denarnimi kaznimi za ribiče postavilo predhodno vprašanje SEU. Na ta način je spor rešila Avstrija glede zemljišč avstrijskih kmetov na Madžarskem. Avstrija je Madžarski grozila s tožbo, ker je Madžarska s posebnim predpisom predpisala prenehanje zakupnih pogodb (oziroma pravice užitka na kmetijskih zemljiščih) avstrijskim kmetom za zemljišča na Madžarskem. Avstrija je zagrozila s tožbo, evropska komisija je načelno tožbo prevzela, nato pa je madžarsko sodišče v ločenem nacionalnem postopku postavilo predhodno vprašanje SEU, ali Madžarska s tem novim predpisom krši pravo EU. SEU je 8. marca 2018 odločilo, da Madžarska krši pravo EU, posebej prosti pretok kapitala. Če Madžarska te sodbe ne bo upoštevala, pa jo lahko komisija še vedno toži. V okviru predhodnega vprašanja je SEU med drugim marca letos odločilo, da arbitražna klavzula iz sporazuma med Nizozemsko in Slovaško o zaščiti naložb iz leta 1991 ni v skladu s pravom EU. To kaže, da se odločitve SEU pogosto nanašajo na spore med državama.

Možni so torej različni postopki, a v vsakem so drugačne procesne predpostavke. SEU bo torej v vsakem primeru glede slovensko-hrvaškega spora moralo odgovoriti, če se bosta Slovenija ali celo obe državi obrnili nanj. In odgovor, tudi če bo za Slovenijo neugoden, bo vnesel nekaj jasnosti in odprl druga vrata (za rešitev ali morebiti za drug postopek). Vsaka tožba pomeni korak nazaj, menijo nekateri. A to je lahko tudi dobro, če gre res za en korak nazaj in če sodba nato pomeni dva koraka naprej. To bi želela Sloveniji v mejnem sporu.