(KOMENTAR) Kako se znebiti veta v zunanji in varnostni politiki EU

EU je bila desetletja deležna kritik zaradi neukrepanja, počasnih odzivov in neubranosti glasov pri obvladovanju svetovnih kriz. Hkrati se pogledi držav članic EU na vlogo EU kot svetovnega akterja zbližujejo. Pripoznavanje EU kot »skupnosti usode«, ki se spopada s skupnimi varnostnimi grožnjami, je že spodbudilo bolj kohezivno delovanje EU.

EU bi morala izpolniti svoj mandat »spodbujanja miru, varnosti in napredka v Evropi in svetu«. Njena nova geopolitična zavest ji nalaga okrepitev sposobnosti ukrepanja. Vendar v ključnih trenutkih zahteva po strinjanju vseh držav članic z vsako zunanjepolitično odločitvijo ovira sposobnost Unije, da deluje enotno na svetovni ravni.

Ena ali dve državi članici prepogosto blokirata ključne in nujne zunanjepolitične odločitve, pogosto iz razlogov, ki niso povezani z zadevnimi vprašanji. To ustvarja negativen sistem spodbud, pri čemer je veto lahko koristen zgolj za eno državo (ali peščico njih), Unijo pa izpostavlja vplivu tretjih sil, ki jo želijo razdeliti.

Da se prepreči blokiranje in okrepi zmogljivosti EU za boljši odziv na globalne izzive, se morajo države članice dogovoriti, da bodo odstopile od soglasja in pogosteje uporabljale glasovanje s kvalificirano večino (ang. kratica QMV). Države članice se lahko strinjajo s to združitvijo suverenosti šele, ko zaupajo v učinkovite mehanizme za zaščito svojih življenjskih interesov.

To nalogo je prevzelo dvanajst držav članic (in dve opazovalki), združenih v tako imenovano »skupino prijateljev glasovanja s kvalificirano večino«, ustanovljeno maja 2023. Njen strokovni odbor (ang. »Sounding Board«) sestavljajo akademiki, ki svetujejo o pravnih in političnih možnostih.

Pogodbe EU že zagotavljajo mehanizme za lažje odločanje. Prvič, evropski svet se lahko soglasno odloči za razširitev seznama tem, o katerih svet odloča s QMV. Drugič, države članice se lahko vzdržijo glasovanja, če se s predlogom ne strinjajo, kar omogoča sprejetje sklepa kljub njihovemu nasprotovanju. Tretjič, uporabijo lahko tako imenovano »zasilno zavoro«, če mora država članica nasprotovati predlaganemu sklepu zaradi bistvenih in utemeljenih razlogov nacionalne politike.

V takih primerih glasovanje s kvalificirano večino ne bo izvedeno. Namesto tega bo rešitev iskal visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko (trenutno Josep Borrell). Če mu ne uspe, lahko države članice vključijo evropski svet, kjer soglasje ostaja pravilo.

Vendar je potrebno več, da se državam članicam zagotovi, da njihovi nacionalni interesi niso prezrti. Samo z resničnim razumevanjem razlogov za ugovore lahko visoki predstavnik in drugi najdejo rešitve, ki ščitijo zadevno državo članico, krepijo njeno odpornost in izpolnjujejo globalne odgovornosti EU. To zahteva, da država članica, ki nasprotuje sklepu, pojasni svoje razloge. Potrebna je torej širša »varnostna mreža«, da bo kakršenkoli prehod na glasovanje s kvalificirano večino sprejemljiv za tiste, ki se bojijo izgube vpliva na zunanjo politiko EU.

Kako je to mogoče doseči? Brez spreminjanja pogodb bi lahko države članice dosegle politični kompromis o tem, kako bi dosegli prehod na glasovanje s kvalificirano večino. V zvezi z razširitvijo glasovanja s kvalificirano večino v skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) bi se lahko države članice ponovno zavezale k uporabi postopka, ki omogoča nadaljnje razprave o zadevi, o kateri se glasuje (podobno mehanizmu iz Ioannine).

Lahko bi tudi potrdile, da svet vedno išče soglasje in rešitev z najširšo možno podporo, tudi kadar je omogočeno glasovanje s kvalificirano večino. Poleg tega bi moralo spodbujanje premalo uporabljene možnosti »konstruktivnega vzdržanja« uravnotežiti kolektivno ukrepanje na eni in pomisleke posameznih držav na drugi strani. Nazadnje bi si lahko države članice prizadevale doseči politični kompromis za nadomestitev individualnih vetov s »kolektivnim vetom«. Ta bi lahko na primer zahteval nasprotovanje sklepu s strani treh držav članic, ki predstavljajo določen odstotek prebivalstva.

Na katerih področjih naj se uporablja QMV? Veljati bi moral vsaj za situacije, ki vključujejo norme in vrednote, ki si jih delijo vse države članice EU na podlagi njihovega članstva. To pomeni, da izjave in deklaracije o človekovih pravicah, demokraciji in pravni državi ne bi bile blokirane. V odgovor na mednarodne krize bi morala EU ukrepati hitro. Tako bi moral QMV postati privzeta metoda glasovanja za določene sankcije, vzpostavitev civilnih misij za krizno upravljanje in sprejemanje ukrepov na področju kibernetske varnosti.

S skrbnim premislekom o teh korakih in osredotočenjem na zaščito vitalnih nacionalnih interesov se EU lahko bolje sooči s takojšnjo potrebo po premagovanju omejitev veta in zagotovi preživetje in učinkovitost vizije in delovanja globalne EU. Nekaj, kar javnost že desetletja na široko podpira.

***

Izjava članov strokovnega odbora »Skupine prijateljev glasovanja s kvalificirano večino«

Belén Becerril Atienza (Madrid), Annegret Bendiek (Berlin), Juha Jokela (Helsinki), Sabina Lange (Ljubljana), Sofia Vandenbosch (Louvain-la-Neuve/Heidelberg), Ramses A. Wessel (Groningen)

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.