Kaj imata skupnega skrb za starejše in davek na nepremičnine

Po podatkih izpred nekaj dni smo sedma najstarejša družba na svetu, a med politiki še ni dozorelo spoznanje, da potrebujemo odziv na to takoj. Konkreten odziv, in ne besed. Področje, ki ga vidim kot pomembno, je skrb za starejše in prilagoditev njihovih stanovanj njihovim fizičnim omejitvam in življenjskim potrebam. Konkretno gre za nekaj sto dvigal v večstanovanjskih stavbah kot tudi za tisoče drugih manjših ovir. A kje vzeti denar?

Pri obdavčitvi nepremičnega premoženja smo daleč na repu EU in po tej obdavčitvi EU tako rekoč ne pripadamo. Bolj kot vsi drugi evropski narodi smo oddaljeni od enega bistvenih vprašanj, ali je to premoženje primerno obdavčeno. Daleč smo od najvišjega obdavčenja v Franciji s stopnjo okoli štiri odstotke BDP od davkov na premoženje. Slovenija ima to stopnjo okoli 0,3 odstotka. V večini držav znaša okoli 1,0–1,5 odstotka.

Iluzija, v kateri zdaj živimo, je v tem, da je mogoče skrb za starejše in zdravje vseh rešiti tako na hitro, kot smo pred tedni nabavili nujno medicinsko opremo. A ni tako, predvsem pa so takšne ad hoc akcije vedno drage. Ta denar smo vzeli, kjer je bilo mogoče, a treba ga bo vrniti ter se verjetno še dodatno zadolžiti. Ta pot je sicer nujna, toda medgeneracijsko nedopustna. Alternativa so lahko samo višji davki ali kakšen spremenjen davek, ker drugih proračunskih rezerv ni.

V EU smo v Sloveniji najbolj uvidevni do obdavčitve premoženja in smo kot država, kjer so davčne zakone pisali multinacionalke in veleposestniki. Premoženje premalo obdavčujemo, hkrati pa zelo obdavčujemo delo, kar je napaka, na katero že več kot desetletje opozarjata tako MDS kot tudi OECD. Kot družba nismo sposobni trezne razprave o tem problemu, niti na ravni, kot jo je sposobna vsaka družina pri družinskem proračunu.

Za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe starejših potrebujemo sistemski in stabilen davčni vir. Dobro je, če to sloni na premoženju, ki ga ni mogoče skriti. Prav tako je pri prepričevanju Slovencev o tem viru dobro napisati, da je njegov potencial v primerjavi s povprečjem EU slabo izkoriščen ali pogosto skoraj neizkoriščen, in takšen vir imamo. To je davek na nepremično premoženje. Gre za premoženje, ki smo ga ustvarili sami ali skupaj z našimi predniki v desetletjih ali generacijah.

Skoraj vsi smo pridelali in ustvarili neko premoženje. Za dediče so ga (so)ustvarili predniki. Skupna lastnost premoženja teh posameznikov je, da je v 99 odstotkih ustvarjeno z delom in ni nakradeno. Na tem področju smo zelo podobni drugim evropskim narodom. Tudi tam v 99 odstotkih ne kradejo, ampak ustvarjajo, a imajo do premoženja bolj racionalen in manj čustven odnos. Premoženje prinaša status, a tudi obveznosti. Na »južni strani Alp« pa bi imeli iz premoženja status, z obveznostmi in odgovornostjo do družbe pa bi opravili bolj po krpanovsko, če gre. Če pa ne gre, začnemo bentiti čez državo, da nam hoče vzeti tisto, kar smo si prigarali. Mediji bodo pri tem nezadovoljnežem asistirali, a zatreti v kali tak poskus ni modro. Dolgoročno potrebujemo prav nekaj takšnega. Zato moramo pogledati obdavčitev premoženja v državah EU in OECD in ugotoviti, kako daleč smo od povprečja, ter začeti delati primerjave.

Denar dela denar, in to pri večini tistih, ki ga imamo več, kot ga porabimo. Vsi, ki ga imamo, ga nalagamo v premoženje, bodisi avtomobile, nepremičnine, vrednostne papirje ali kaj drugega. Moje izhodišče je, da smo vsi s premoženjem različnih oblik sposobni plačati več kot doslej za skupne družbene potrebe. Ker lahko. Ampak koliko?

Tukaj se gibljemo od »vsem bogatim je treba vse pobrati« do »vse, kar dam, je preveč«. Ta ekstrema jemljimo kot levo in desno stran »evropskega davčnega hodnika«, v katerem smo. Ne leva ne desna stena nista dobra izbira, zato se poskušajmo spraviti na sredino. Gnetli se bomo z drugimi, a trdih sten ne bomo občutili. Sredina evropskega davčnega hodnika predstavlja jedro, kjer nihče ne sme biti nezadovoljen, čeprav to govori. Premakniti se moramo proti sredini evropskega hodnika obdavčitve premoženja. Narediti moramo odločne korake do povprečne obdavčitve premoženja v EU in OECD, kar mora biti naš cilj v prihodnjih treh letih. To velja tako za pridobitev premoženja iz dediščin in daril kot tudi za premoženje, ki smo ga ustvarili sami, ter tudi za višji davek pri prodaji nepremičnin.

Če se osredotočim na nepremično premoženje, to pomeni najmanj podvojitev tega, kar nam daje zdaj sistem nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). Zato moramo čim prej sprejeti moderen davek na nepremičnine, ki bo temeljil na posplošeni vrednosti. Prenova sedanjega NUSZ kot anahronističnega preostanka obdavčitve nepremičnin iz leta 1984 je slaba rešitev.

Zato je nujna čimprejšnja uvedba davka na nepremičnine, ki naj bo za stanovanja v višini sedanjega NUSZ. Poleg tega je nujno povišati davek na promet nepremičnin in davek na dobiček od premoženja. V okviru takšne davčne reforme pa bi bilo nujno uravnotežiti tudi davek na najemnine fizičnih in pravnih oseb, ker pravne osebe plačujejo bistveno manj davka. Nujno je, da sedanja vlada odpre javno razpravo o teh temah zlasti s socialnimi partnerji.

Ali bo res kdo porinjen čez eksistenčni rob, če bo plačal davek v višini dveh tisočink vrednosti premoženja na leto? Dve ali tri tisočinke svojega premoženja vsako leto lahko plačamo, razen državljanov z dohodki pod pragom revščine. Če se kdo s tem plačilom ne strinja, naj pomisli, da bo s tem pomagal vgrajevati dvigala in odpravljati arhitektonske ovire starejšim ter pomagal financirati tudi dolgotrajno oskrbo. Podjetniki naj si predstavljajo, da bodo dvigala in arhitektonske ovire izdelali slovenski proizvajalci in tako poganjali gospodarsko rast ter izvažali proizvode in storitve. Druge evropske države to delajo že vrsto let, tudi Hrvaška.

*** 

mag. Marko Novak, udis. Slovensko nepremičninsko združenje FIABCI 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.