Evropa mora voditi z zgledom

Veseli nas podpora, ki so jo evropski voditelji izrazili Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC) in njegovemu edinstvenemu poslanstvu uveljavljanja pravice po vojnih zločinih, zločinih proti človečnosti in genocidu. Dosledna podpora Mednarodnemu kazenskemu sodišču in zavzemanje za njegov univerzalni doseg sta znamenje resnega zavzemanja Evrope za odvračanje od takšnih kršitev in spodbujanje mednarodnega reda, miru in varnosti na podlagi pravil.

Jasno je, da Evropa že dolgo uživa prednosti multilateralnosti, ki temeljijo na mednarodnem pravu in ustanovah, ki ga podpirajo. V tem času naraščajočih izzivov za multilateralni red in neodvisno sodstvo v mnogih delih sveta in tudi v Evropi sami pa ohranjanje legitimnosti in poslanstva Mednarodnega kazenskega sodišča postaja imperativ.

Žal nam je, da opažamo vedno več napadov na Mednarodno kazensko sodišče, njegove zaposlene in sodelujoče skupine civilne družbe. Resno zaskrbljeni smo bili ob izvršnem ukazu, ki ga je v Združenih državah izdal prejšnji predsednik Donald Trump, in sankcijah, usmerjenih proti zaposlenim na sodišču in njihovim družinskim članom. Globoko skrb vzbuja neupravičena javna kritika sodišča v zvezi z njegovim preiskovanjem domnevnih zločinov na okupiranem palestinskem ozemlju, vključno z neutemeljenimi obtožbami o antisemitizmu.

​

Jasno je uveljavljeno in priznano, da je odgovornost vseh udeležencev konflikta za resne kršitve pravice ključna za doseganje trajnostnega in trajnega miru. To prav tako velja za Izrael in Palestino kot tudi za Sudan, Libijo, Afganistan, Mali, Bangladeš, Burmo, Kolumbijo in Ukrajino. Če ni odgovornosti za hude kršitve človekovih pravic, ceno plačajo žrtve, ki iščejo pravico, in ljudje, ki si želijo trajnega miru.

Poskuse diskreditiranja sodišča in oviranja njegovega dela moramo obravnavati kot nedopustne, če želimo resno spodbujati in podpirati globalno pravičnost. Razumemo strahove politično motiviranih pritožb in preiskav. Kljub temu pa trdno verjamemo, da Rimski statut zagotavlja najvišja merila pravičnosti in kaže ključno pot za reševanje nekaznovanosti najhujših zločinov na svetu. Neukrepanje bi imelo hude posledice.

V tej zvezi poudarjamo, da je pomembno, da vse evropske vlade trdno podprejo neodvisnost Mednarodnega kazenskega sodišča in zavarujejo to ustanovo in njene zaposlene pred vsemi zunanjimi pritiski in grožnjami. To pomeni tudi, naj se javno ne kritizirajo sklepi Mednarodnega kazenskega sodišča, saj bi to lahko prispevalo k spodkopavanju njegove neodvisnosti in zaupanja javnosti v njegovo avtoriteto.

Pozdravljamo odločitev Bidnove administracije, da razveljavi izvršni ukaz in odpravi sankcije proti Mednarodnemu kazenskemu sodišču. To bo postavilo temelje, ki bodo omogočali krepitev mednarodnih pravosodnih institucij in norm skupaj z našo ključno čezatlantsko zaveznico.

Mednarodno kazensko sodišče je ključni del mednarodnega reda na podlagi pravil. Bolj kot kdaj prej mora Evropa zdaj voditi z zgledom in zaščititi neodvisnost sodišča.

***
Douglas Alexander, nekdanji minister za mednarodni razvoj, Združeno kraljestvo
Jean-Marc Ayrault, nekdanji minister za zunanje zadeve in premier, Francija
Hans Blix, nekdanji minister za zunanje zadeve, nekdanji generalni direktor IAEA, Švedska
Emma Bonino, nekdanja zunanja ministrica, nekdanja ministrica za evropske zadeve in nekdanja evropska komisarka; vodja delegacije EU pri rimski diplomatski konferenci, ki je ustanovila Mednarodno kazensko sodišče, ustanoviteljica organizacije No Peace Without Justice, Italija
Ben Bradshaw, nekdanji državni sekretar za Bližnji vzhod, Združeno kraljestvo
Gro Harlem Brundtland, nekdanja premierka, Norveška
John Bruton, nekdanji premier, Irska
Micheline Calmy-Rey, nekdanja ministrica za zunanje zadeve in predsednica, Švica
Ingvar Carlsson, nekdanji premier, Švedska
Gunilla Carlsson, nekdanja ministrica za mednarodno razvojno sodelovanje, Švedska
Lord Menzies Campbell, nekdanji voditelj Liberalnodemokratske stranke, Združeno kraljestvo
Willy Claes, nekdanji zunanji minister in generalni sekretar Nata, Belgija
Joe Costello, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve in trgovino, Irska
Massimo d’Alema, nekdanji zunanji minister in premier, Italija
Teresa Patrício de Gouveia, nekdanja zunanja ministrica, Portugalska
Karel de Gucht, nekdanji minister za zunanje zadeve in evropski komisar, Belgija
Ruth Dreifuss, nekdanja predsednica, Švica
Alan Duncan, nekdanji državni sekretar za Evropo in Amerike in državni sekretar za mednarodni razvoj, Združeno kraljestvo
Espen Barth Eide, nekdanji minister za zunanje zadeve, Norveška
Jan Eliasson, nekdanji zunanji minister in predsednik skupščine ZN, Švedska
Uffe Ellemann-Jensen, nekdanji zunanji minister in predsednik evropskih liberalcev, Danska
Benita Ferrero-Waldner, nekdanja zunanja ministrica in evropska komisarka za zunanje odnose, Avstrija
Charles Flanagan, nekdanji zunanji minister, Irska
Sigmar Gabriel, nekdanji zunanji minister in podkancler, Nemčija
Bjørn Tore Godal, nekdanji zunanji minister, Norveška
Bertel Haarder, predsednik Nordijskega sveta, nekdanji minister za evropske zadeve in minister za notranje zadeve, Danska
Peter Hain, nekdanji minister za Bližnji vzhod, Združeno kraljestvo
Lena Hjelm-Wallen, nekdanja zunanja ministrica in podpredsednica vlade, Švedska
Lionel Jospin, nekdanji premier, Francija
Tom Kitt, nekdanji državni sekretar za čezmorski razvoj in človekove pravice, Irska
Lord Neil Kinnock, nekdanji evropski komisar, nekdanji voditelj laburistične stranke, Združeno kraljestvo
Bert Koenders, nekdanji zunanji minister, Nizozemska
Yves Leterme, nekdanji minister za zunanje zadeve in premier, Belgija
Martin Liedegaard, nekdanji zunanji minister, Danska
Mogens Lykketoft, nekdanji zunanji minister in predsednik skupščine ZN, Danska
Senator Michael McDowell, nekdanji minister za pravosodje in nekdanji generalni državni tožilec, Irska
Per Stig Møller, nekdanji zunanji minister, Danska
Holger K. Nielsen, nekdanji zunanji minister, Danska
Baronica Lindsay Northover, nekdanja parlamentarna državna podsekretarka za mednarodni razvoj, Združeno kraljestvo
Andrzej Olechowski, nekdanji zunanji minister, Poljska
Marc Otte, nekdanji posebni predstavnik EU za mirovni proces na Bližnjem vzhodu, Belgija
Ana Palacio, nekdanja zunanja ministrica, Španija
Chris Patten, nekdanji podpredsednik evropske komisije in evropski komisar za zunanje odnose, Združeno kraljestvo
Jacques Poos, nekdanji zunanji minister, Luksemburg
Mary Robinson, nekdanja predsednica in visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice, Irska
Soraya Rodriguez, nekdanja državna sekretarka za mednarodno sodelovanje, Španija
Robert Serry, nekdanji posebni koordinator ZN za mirovni proces na Bližnjem vzhodu, Nizozemska
Javier Solana, nekdanji zunanji minister, generalni sekretar Nata in visoki predstavnik EU za skupno zunanjo in varnostno politiko, Španija
Erkki Tuomioja, nekdanji zunanji minister, Finska
Ivo Vajgl, nekdanji zunanji minister, Slovenija
Jozias van Aartsen, nekdanji zunanji minister, Nizozemska
Hubert Védrine, nekdanji zunanji minister, Francija
Joris Voorhoeve, nekdanji voditelj Liberalne stranke VVD in nekdanji minister za obrambo, Nizozemska
Margot Wallström, nekdanja podpredsednica vlade in ministrica za zunanje zadeve, Švedska
Baronica Sayeeda Warsi, nekdanja ministrica v kabinetu in ministrica za zunanje zadeve za Združene narode, človekove pravice in Mednarodno kazensko sodišče, Združeno kraljestvo

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališč uredništva.