EU potrebuje Balkan bolj kot Balkan Evropo

Izjava francoskega predsednika Emmanuela Macrona oktobra 2019, da je Nato možgansko mrtev, sovpada z njegovim vetom na začetek pristopnih pogajanj Severne Makedonije z EU. Macronov argument je bil, da je treba najprej spremeniti metodologijo pristopnega procesa. Štiri mesece pozneje je evropska komisija predstavila nov predlog za izboljšanje procesa pristopa k EU, s čimer naj bi bili odpravljeni Macronovi vzroki za blokado. Le nekaj dni po brexitu naj bi to bil dokaz, da je širitev Evropske unije na Zahodni Balkan res ena glavnih prioritet komisije. A prioritete komisije so nične, ko lahko katerikoli voditelj države članice blokira pomembne strateške odločitve. Kaže pa, da se Nato dobro zaveda strateškega pomena Balkana, saj je presodil, da če Črne gore ne vzame pod svoje okrilje, bo morda v Kotorju prej ali slej ruska navtična baza. Tudi Makedonija uspešno vstopa v Nato. Ali je bil Macron glede Balkana možgansko mrtev, ko je blokiral Severno Makedonijo?

Zahodni Balkan je bil za Evropo vedno pomemben. Po drugi svetovni vojni je Jugoslavija, kot ustanovna članica gibanja neuvrščenih, ki se mu je priključilo 120 držav, bistveno posegla v umirjanje blokovske politike in hladne vojne. Še več, s svojimi dobrimi stiki z neuvrščenimi je pripomogla k vzpostavljanju zaupanja in k novim povezavam takratne združene Evrope z Indijo, Južno Afriko, Indonezijo in Malezijo, saj je v teh državah zaradi evropskega kolonializma veljala določena zadržanost do zahodne Evrope. Takrat je Evropa vedela, da ne potrebuje Jugoslavije zato, ker je Jugoslavija zavrnila Rusijo in Varšavski pakt, ampak zaradi svojih strateških interesov.





V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila Jugoslavija po kriterijih razvitosti in demokratizacije bliže združeni zahodni Evropi kot katerakoli država takratnega Varšavskega pakta. BDP na prebivalca je bil v Jugoslaviji leta 1979 približno 50 odstotkov višji kot na Poljskem ali Madžarskem, še enkrat višji kot v Romuniji in trikratnik tistega iz Bolgarije. Višji je bil celo od BDP Portugalske, ki je nekaj let pozneje postala članica EGS, kasnejše EU. Odprtost države, kriteriji pravne države ali kriteriji vzpostavljenih in delujočih institucij so bili daleč pred tistimi iz vzhodne Evrope. EGS in Jugoslavija sta že leta 1965 začeli pogovore o gospodarskem sodelovanju in pozneje podpisali sporazum. Če se Jugoslavija ne bi notranje razklala in razpadla, bi zato lahko bila prva kandidatka za članstvo.

Severna Makedonija je stabilizacijsko-pridružitveni sporazum, ki pripravlja državo za vstop v EU, podpisala že leta 2004, leto dni pred Hrvaško. Harmonizacija nacionalne zakonodaje in tehnična pomoč EU na številnih področjih sta se v državah nekdanje Jugoslavije začeli že več let prej. Države Zahodnega Balkana so odprle svoj trg za proizvode z oznako CE. Vzpostavile so potrebno infrastrukturo na področju gospodarstva, opustile so standarde JUS in odpravile večino ovir za prosti pretok blaga iz EU. Napredovale so na področjih demokratizacije, vladavine prava, financ, energetike in številnih drugih področjih, ki jih mora kandidatka za članstvo harmonizirati z evropskimi normami. V vseh državah nekdanje Jugoslavije je bil narejen znaten napredek, večinoma pa sta bila šibka izvedba in nadzor. Čeprav so države napredovale, nobena ni izpolnjevala vseh zahtevanih kriterijev za članstvo.





Nekateri menijo, da je bilo leta 2007 članstvo Romunije ter Bolgarije z razraščeno korupcijo in organiziranim kriminalom bolj politična odločitev, ne pa rezultat resnične pripravljenosti in izpolnitve vseh zahtevanih kriterijev. Je bila tudi odločitev za članstvo Hrvaške leta 2013 politična? Neurejene meje Hrvaške z vsemi njenimi sosednjimi državami, težave z neoustaštvom in izmikanje vrnitvi po drugi svetovni vojni zasežene lastnine tujcem niso bili vzrok za pomislek glede njenega članstva. Zakaj niso sprejeli tudi Makedonije, ki bi jo z malo politične volje lahko že takrat imeli za primerljivo pripravljeno, in morda tudi Srbije? Trma Grčije, ki je dajala veto na vse korake Makedonije zaradi njenega imena, je še ena strateška napaka Evrope na Balkanu, ki je Grčiji dopustila takšno samovoljo. Pokrajina v Belgiji se imenuje Luksemburg, pa zaradi tega tam ni cirkusov, kot jih je delala Grčija zaradi države z istim imenom, kot je naziv njene pokrajine. Ali ne bi skupni sprejem Hrvaške, Srbije in Makedonije ter morda še Črne gore in BiH v EU zmanjšal napetosti na Balkanu? Zdi se, da sedanja odsotnost geopolitike EU na Balkanu napetosti in nacionalizme le povečuje. Nacionalizem je uničil Jugoslavijo in EU bi se iz tega morala kaj naučiti.

Priložnost je zamujena. Loviti zamujeni vlak je vedno naporneje in dražje kot izkoristiti priložnost ob pravem času. Navdušenje nad EU je v državah naslednicah Jugoslavije vedno manjše. Ljudje v teh državah se bodo znašli po svoje, še posebej ker na tem teritoriju za prevladujoč vpliv tekmujejo velesile. Rusi so vedno močneje prisotni v Srbiji, Kitajci povsod na Balkanu, kjer se pojavi priložnost, Turki ter preostali muslimanski svet pa v Bosni in Hercegovini.

Karkoli bo naredila EU, da bi popravila svoje strateške napake na Balkanu, bo drago plačala. Otto von Bismarck naj bi pred 130 leti izjavil, da bo nekoč iz neke neumnosti na Balkanu nastala velika evropska vojna. Imel je prav. Politika lahko spet izkoristi eksplozivni Balkan kot detonator novega svetovnega konflikta ali pa vsaj za tekmo v oboroževanju. In prav zaradi lastne varnosti potrebuje Evropska unija Zahodni Balkan in ne obratno. Ali je Macron na varnostni konferenci v Münchnu le spoznal pomen Balkana za varnost v Evropi?

***

Dr. Saša Prešern je raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.