Bolezni (in) medicine

Če človek ves čas posluša o boleznih, hočeš nočeš začne razmišljati o zdravju. Kaj sploh je zdravje? »Zdravje je odsotnost bolečine na fizični ravni, ko dosežemo stanje dobrega počutja, je odsotnost strasti na emocionalni ravni, se pravi dinamično stanje vedrine in umirjenosti, in je, ne nazadnje, odsotnost egoizma na mentalni ravni, ki v končnem vodi v zedinjenje z višjo resnico,« je v knjigi The Science of Homeopathy zapisal George Vithoulkas.

Težko bi se ne strinjali s takšno opredelitvijo zdravja. A če se ozremo okrog sebe, bomo morali priznati, da poznamo zelo malo zares zdravih ljudi. V razvitem svetu je čedalje več rakavih in psihičnih obolenj, neplodnosti, alergij, astme in drugih kroničnih bolezni. Tudi življenjska doba se že nekaj časa ne podaljšuje več. Kako to, če pa naši znanost in medicina napredujeta?

Za bolehnost sodobnega zahodnega sveta ni krivo le onesnaženo okolje, ampak tudi alopatska medicina s svojim supresivnim zdravljenjem. To je že pred skoraj več kot pol stoletja pokazal Ivan Illich v knjigah Medical Nemesis in Limits to Medicine. Industrijska ekspanzija povzroča škodo na vseh področjih, v medicini se to kaže v pojavu jatrogeneze na treh ravneh: na klinični ravni kot neposredna škoda zaradi napačnega zdravljenja, na družbeni ravni kot vsesplošna medikalizacija življenja (izmišljevanje novih bolezni, zdravljenje nebolezni) ter na kulturni ravni kot izrivanje tradicionalnih načinov spopadanja z boleznimi. S tem smo se dotaknili tudi Illicheve definicije zdravja: gre za »sposobnost ljudi, da se spopadajo z realnostjo smrti, bolezni in bolečine«. Sodobna alopatska medicina je iz te definicije izrinila »realnost« in napovedala vojno neposredno bolezni in smrti, s čimer nas je spremenila v obvezne potrošnike in objekte – nas je torej »zdravstveno razlastila«.

Alopatska medicina sebe imenuje »znanstvena«. Ko sem pred petnajstimi leti v nekaterih farmacevtskih podjetjih poučevala ruščino, sem bila začudena: še nikjer nisem srečala tako zdravih ljudi. Znanstvenikov, ki so skrbeli zase, da jim ne bi bilo treba jesti zdravil, se pravi proizvodov lastnega dela. Pozneje, že v tujini, sem se, ko sem rojevala otroke, srečala z dilemami sodobnih staršev, tudi tisto v zvezi s cepljenjem. Med starši, ki so do cepljenja zadržani, ni krščanskih, newageevskih in drugih »subkulturnikov«. Ne, ti ljudje se po mojih izkušnjah delijo na dve skupini: na tiste, katerih otroci so po cepljenju utrpeli blažje ali hujše posledice (»kolateralna škoda« nedopustne prakse, ko celotni populaciji vcepljamo isto tujo substanco, ne da bi upoštevali individualne značilnosti in občutljivost posameznika). Otrok, čigar zdravje je bilo zaradi cepljenja uničeno, bo za vedno ostal »od mame in očija«, zdravnik in država se na tej točki umakneta. Druga skupina so starši, ki otrok sploh niso cepili – in prav med njimi je največ znanstvenikov s področja zdravstva ali farmacije. Tudi študije, ki globoko problematizirajo cepljenje, so napisali – in jih še pišejo – znanstveniki. In zdravniki. Zakaj takšnim ne ponudimo nekaj medijskega prostora? Misel, da so »vsi argumenti proticepilstva ovrženi«, je šolski primer tistega, čemur pravimo »fake news«.

Nevidna meja med dobrim in zlim ne teče zunaj nas, ne deli sveta na dobrega in zlega, na razsvetljene znanstvenike, ki zagovarjajo cepljenje, in nevedno rajo, ki se upira brez razloga. Ta nevidna meja poteka znotraj človeka, in ker znanost tvorimo ljudje, ta meja poteka tudi znotraj nje. Znanost je zmotljiva, ker je to pač človeško. Znanost temelji na določeni filozofiji človeka, kar jo drobi na različne paradigme, ki si mnogokrat celo nasprotujejo. Poleg tega je znanost odvisna od vsakokratne politike in virov financiranja. Raziskave pogosto naroča in plačuje, s tem pa tudi usmerja, farmacija. Farmacija želi preživeti, to je razumljivo, a preživetje ji lahko zagotovijo samo bolni ljudje.

Priča sem bila tudi razpravi med znanstvenikoma z doktoratom iz iste discipline, ki pa sta bila glede cepljenja na različnih bregovih. A zagotovo bi se oba podpisala pod misel iz knjige Vaccine Nation, ki pravi, da je vzponu cepiv (v Ameriki) botrovala »cela pahljača vplivov, skupaj s tesnobo, povezano s hladno vojno, naraščajočo vrednostjo otrok, pojavom virusa HIV, različnimi modnimi smernicami in priseljevanjem«.

Pokojni španski akademik José María Piñero, zdravnik in zgodovinar znanosti, je na vprašanje, kaj je medicina, odgovoril: »Medicina so vse prakse, ki jih za ohranjanje zdravja uporablja neko ljudstvo v konkretnem času in prostoru.« Pojem »medicina« ni nikogaršnja lastnina. Ob alopatski medicini prakticiramo tudi nealopatske, ki imajo nemalokrat daljšo tradicijo, so cenejše in na mnogih področjih učinkovitejše. Predvsem pa temeljijo na drugačnem razumevanju človeka, zdravja in bolezni.

Alopatski zdravnik, ki mu bom zaupala, se bo zavedal prednosti in omejitev svoje medicine. Ne bo po medijih vsak teden strašil z melodramami o boleznih, ki žrejo naše otroke. In grozil, da nam jih bo pobral. Ne bo cmeravo pozival, naj zaupamo vanj in v njegovo medicino. Gospoda: z zaupanjem je tako kot z ljubeznijo – ne bo se rodilo na poziv ali pod prisilo, ki jo izvajate. Zaupanje vzbuja medicinec, od katerega »resnicoljubni princip« terja, da stalno dvomi o temelju in dometu znanstvene paradigme, v katero verjame. Da ni pokroviteljski, da ga ne žene sla po ohranjanju moči in monopola. Da je ponižen pred skrivnostjo živega organizma, ki neskončno presega njegov razum in dognanja. A da bi to zmogel, mora biti alopatski medicinec zdrav – ne samo fizično, ampak tudi emocionalno in mentalno.