Življenje ob gorski pregradi; na eni in drugi strani

Karavanke, ta 120 kilometrov dolga in ponekod več kot 2000 metrov visoka naravna pregrada, ljudem nikoli ni preprečila, da bi se srečevali, trgovali in ohranjali sorodstvene vezi. Tista, ki je v več časovnih obdobjih bolj zarezala mednje, je bila politika, sta ob odprtju razstave Karavanke, prostor povezovanj in razhajanj v Tržiškem muzeju ugotavljala kustosa Zdenka Torkar Tahir in Marko Mugerli iz Gornjesavskega muzeja Jesenice.
 

Vezi so ostale

Da je politika tista, ki postavlja meje med ljudmi, celo ob gorski pregradi, kakršne so Karavanke, ne dokazuje le pogled v polpreteklo zgodovino, ampak tudi aktualni problemi. Sistem javnih naročanj je pripeljal tako daleč, da je na avstrijski strani zvrtanega že sto metrov karavanškega predora, datum začetka na južni strani Karavank pa še neznan – čeprav sta slovenski in avstrijski upravljavec avtocest konec leta 2017 hkrati objavila razpis za izvajalca gradnje vzhodne cevi karavanškega predora.



Rekli bi, pustimo politiko ob strani, a v tem primeru je ta bistveno bolj razdvajala ljudi kot druge prepreke, je pritrdil kustos Marko Mugerli. Najbliže so nam dogodki iz 20. stoletja, ko so življenje krojili totalitarni režimi, najprej nacistični na severni strani, nato komunistični na južni. »A vezi med Slovenci na eni in drugi strani so, čeprav zrahljane, ostajale, kar dokazujeta tako borba za severno mejo po prvi kot partizanski odpor med drugo svetovno vojno. Čeprav so ljudje iz obmejnega pasu po vojni živeli v različnih družbenoekonomskih sistemih, pa so vsaj pri nas znali izkoristiti dobre strani obeh,« je poudarila Zdenka Torkar Tahir.
 

Kdo stoji na svoji zemlji?

Politika pa je le en vidik razstave, ki sicer želi poudariti pravilo, da so Karavanke Koroško in Kranjsko (predstavljeno je območje Doline od Rateč do Koroške Bele) prej povezovale, kot razdvajale. Da so ob tem prelazu od nekdaj živeli ljudje, kažejo že arheološke najdbe, prav tako zgodovinski artefakti dokazujejo, da so čez naravno oviro potovali, trgovali, kmetovali, se selili za delom, zaljubljali, poročali in si ustvarjali družine.



Odnose med sosedi lepo ponazarja zgodba o tem, kako je Koroška Bela dobila ime. Na vrhu Karavank so imeli kmetje pašnike in jasne meje med njimi ni bilo, je pripovedovala kustosinja, zato so se venomer prepirali. Naposled so se dogovorili, da bo odločila obljuba pri bogu, da stojijo na svoji zemlji. Gorenjci si niso upali predaleč in tvegati božje zamere, Korošci pa so se znašli, si v cokle nasuli svojo zemljo, šli gor, jo stresli in stopili nanjo.
 

O družini Čelesnik

Praviloma velja, da so se ljudje z južnega dela selili za delom na sever (zgodilo se je celo, da so prodali gorske kmetije na Kranjskem in si raje kupili zemljo na bistveno bolj ravninski Koroški), a je bilo tudi nasprotno. Korošci so si prav tako našli delo v železarni in si na Kranjski strani ustvarili družine.

Tako je bilo z družino Čelesnik: »Gospod Čelesnik je prišel s Koroške, ko so delali karavanški železniški predor, nato pa se je zaposlil v Kranjski industrijski družbi, poročil na Jesenicah in dobil sedem otrok. Po spletu nesrečnih okoliščin je oče umrl, kako pomembna figura je bil v njihovem življenju, pa dokazuje fotografija, na katero so prilepili nesorazmerno podobo očeta in je tudi na ogled na razstavi. »Namen razstave ni znanstvena raziskava teme, ampak omenjene vsebine približati obiskovalcem na muzejski način z zgodbami predmetov in fotografskih posnetkov, z odlomki zapisanih spominov ter s pestrim arhivskim gradivom,« je poudarila Zdenka Torkar Tahir.

Razstava, ki je bila v zadnjih treh mesecih preteklega leta postavljena na Liznjekovi domačiji v Kranjski gori, bo v Tržiču na ogled do 28. marca.