Zavarovánje

Ob burni razpravi o spremembah zdravstvenega zavarovanja tokrat obravnavamo besedo zavarovanje, njene prve pojavnice in nekatere pomenske posebnosti, ki se kažejo v primerjavi z drugimi slovanskimi jeziki.

Kot že sama beseda pove, nas zavarovanje varuje in ščiti pred različnimi nepredvidljivimi dogodki. V korpusu Jezikovnih virov starejše slovenščine IMP se prvič omenja v 19. stoletju v časniku Kmetijske in rokodelske novice pri obravnavi zaščite premoženja pred posledicami nevarnosti. Tako kot danes so tudi sredi 19. stoletja ljudje plačevali zavarovalnicam, da bi si tako obvarovali premoženje.

Beseda zavarovanje ima v sodobni slovenščini več pomenov: SSKJ2 razlikuje splošni pomen v smislu zagotavljanja varnosti, ki je opisan kot »glagolnik od zavarovati«, na primer zavarovanje glave s čelado, navaja tudi specializirani pravni termin, ki se nanaša na »pravna razmerja, ki obvezujejo določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru«, na primer skleniti zavarovanje, zdravstveno zavarovanje. To, da sta splošni in specializirani pomen pri zavarovanju označena z isto besedo, je med slovanskimi jeziki redkost.

Glede zgodovine koncepta zavarovanja je bil eden največjih dosežkov Bismarckov model, ki je vsem državljanom ne glede na višino dohodka zagotavljal javno zavarovanje. Ta model je bil izhodišče številnim drugim, vključeval pa je, da morajo vsi državljani sorazmerno s svojim dohodkom plačevati prispevek zavarovalni ustanovi, ki ni dobičkonosna. Sistem je temeljil na solidarnosti – zagotavljal je zavarovanje tudi osebam, ki nimajo nobenih dohodkov. Upajmo, da bo tudi v 21. stoletju zavarovanje ostalo neprofitna dejavnost, ki zavaruje in ščiti državljane.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: izr. prof. dr. Mladen Uhlik.