Virus je zamotan preplet beljakovin, nukleinskih kislin, lipidov in ogljikovih hidratov; je parazit brez lastne presnove, odvisen od organizmov, zmožen kristaliziranja in nezmožen rasti. Je torej živo bitje ali neživa snov?

Podobno dvojnost virus izkazuje tudi v jeziku. Oblikoslovno se kot samostalnik moškega spola vede neživo, saj njegova tožilniška oblika sovpada z imenovalniško. Ko pa strokovnjaki opisujejo vedenje virusa ob stiku z napadeno celico, pripovedujejo zgodbo o živem: o nevarnem, smrtonosnem in zahrbtnem napadalcu, ki osvaja, uničuje, razsaja, se razmnožuje in se malodane inteligentno prilagaja človeškemu, rastlinskemu ali živalskemu okolju.



Smo z besedo virus iz latinščine prinesli tudi strašljivost »smrdečega strupa«? Tako se namreč glasi prvi slovenski prevod besede virus, ki ga najdemo v Kastelec-Vorenčevem latinsko-slovenskem slovarju (1608–1710).

In če smo še pred desetletji pri vsakodnevnem sporazumevanju shajali samo z virusom gripe, razmišljanje o razlikah pa prepustili strokovnjakom, je trpežnost in iznajdljivost virusov povzročila, da so danes v našem vsakodnevnem besednjaku ne le koronavirusi, adenovirusi, herpesvirusi, rotavirusi ..., temveč tudi HIV, SARS, virusi ptičje gripe ter eksotični virusi zika, ebola in celo virus Zahodnega Nila.

Kako se izogniti zloveščim virusnim okužbam? S skrbjo za higieno rok in izogibanjem zaprtim prostorom. A tudi to ne pomaga, če nas obišče najnovejši računalniški virus, ki krade varnostna gesla. Tega se ubranimo le z brezpogojno nezaupljivostjo.



***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Helena Dobrovoljc.