Veliko joka je bilo v Muri, veliko ponižanj

»Tako si besen! Vidiš, da te šikanirajo, pravice nimaš pa nobene. Če se za koga zavzameš, te še tisti pohodijo. To je boleče. Enkrat ... enkrat ti prekipi,« so besede bivše Murine delavke Silve Pučko, s katerimi je raziskovalki Nini Vodopivec z Inštituta za novejšo zgodovino razkrila svoje občutke iz časa, ko je bila soboška Mura že v krizi in ko je potem šla v stečaj. V tej kratki izjavi je povzeto bistvo tistega, kar se je v tistem času dogajalo z Murinimi delavkami in delavci in za kar se takrat ni zmenil nihče.

Socialna antropologinja Nina Vodopivec je bila namreč med redkimi, ki jim je bila pripravljena prisluhniti in jih razumeti. Z več kot desetimi se je začela sestajati in pogovarjati leta 2011, dve leti po prvem stečaju Mure (nekatere delavke in delavci so pozneje v Murinih »naslednicah« doživeli še dva stečajna postopka in še dve izgubi zaposlitve) in njihove izkušnje in pripovedi vključila v raziskavo, ki je letos izšla v knjižni obliki pod naslovom Tu se ne bo nikoli več šivalo in podnaslovom Doživljanja izgube dela in propada tovarne.

V času, ko je počasi propadala Mura, nekdanji ponos Prekmurja in Murske Sobote, ki je desetletja ne samo uspešno proizvajala in izvažala oblačila, ampak je bila tudi vpeta v okolje in je v to okolje tudi ogromno vlagala, teh in takšnih zgodb v javnosti ni bilo slišati. Vsi, politiki, mediji, gospodarstveniki in predstavniki lokalne skupnosti so se ukvarjali samo z ekonomskimi posledicami stečaja prekmurskega tekstilnega velikana in njegovih zaposlenih. »Čustva, občutenja delavk in delavcev pa so ostajala na osebni ravni, ni bilo ne prostora ne možnosti za njihovo javno izražanje, ta čustva so ostala neprepoznana od širše družbe,« pravi v svojem delu Vodopivčeva. 

Nina Vodopivec je bila med redkimi, ki jim je bila pripravljena prisluhniti in jih razumeti. FOTO: Osebni arhiv

Negativna čustva niso prišla čez noč

Bes, žalost in strah med Murinimi zaposlenimi pa niso prišli kar čez noč. Prehod iz ponosa, da so zaposleni v največjem in enem najnaprednejših ter najbolj cenjenih pomurskih podjetij, v negativna čustva ob začetku krize je bil postopen in se je začel nekako po letu 2000, ugotavlja Nina Vodopivec v svoji raziskavi. Takrat se je namreč svetovni trg tekstilnih izdelkov že tako močno spremenil, da je ogromna Mura, zgrajena in opremljena za izdelovanje velikih serij manjšega števila modelov oblačil, na njem bila videti kot velikanski počasni tanker, ki se ni sposoben hitro obračati in prilagajati razmeram na morju. Trg je zahteval manjše serije in veliko število modelov, Mura pa na to ni bila pripravljena in prilagojena, ob razpadu Jugoslavije pa jo je močno prizadela tudi izguba jugoslovanskega trga. In namesto da bi posodobili in novim razmeram prilagodili proizvodne procese, so začeli pritiskati na delavke in delavce. Norme so bile vedno zahtevnejše, discipliniranje vedno ostrejše, slaba volja in skrhani medsebojni odnosi vedno pogostejši.

»Odnosi med vodilnimi in delavci so bili katastrofalni zadnjih deset let pred stečajem. Čeprav delavec za mašino, ampak spoštovanje si zasluži! Nobenega spoštovanja ni bilo. Odvisno, kakšen značaj si, ampak če te nekdo ves čas kritizira, to ni spodbuda za samozavest. Nekateri delavci tega niso mogli prenesti. So bili zelo pod pritiski. Veliko je bilo živčnih, veliko joka je bilo v Muri, veliko ponižanj,« je o posledicah takšnega kriznega vodenja delavka Ana izjavila za sorodno raziskavo Nine Luin, ki jo Vodopivčeva povzema v svoji knjigi.

Letom stopnjevanja napetosti in težav je potem leta 2009 sledil stečaj matične Mure, pred katerim po prepričanju Vodopivčeve vodilni prav tako niso pomislili na zaposlene in na njihove občutke. Z zaposlenimi se sploh niso ukvarjali, niti obveščali jih niso o tem, kaj se dogaja in kaj se utegne zgoditi. Zaposleni so vse do zadnjega dne morali delati pod enakim pritiskom kot prej, nato pa je prišel šok. »Stečaj tovarne je pomenil več kot le finančno izgubo ali izgubo delovnega mesta. Šlo je za osebno in družbeno izgubo: za izgubo dostojanstva in občutka lastne vrednosti, za izgubo družbenega prepoznanja in položaja v družbi,« pravi avtorica in dodaja, da so bile pripovedi in občutki industrijskih delavk in delavcev v tem, in ne samo v tem primeru, v novi »samoodgovorni družbi tržne racionalnosti« individualizirani, potisnjeni na osebno raven in neprepoznani v širši družbi. »Ne glede na medijsko odmevnost stečaja Mure za poglobljeno razumevanje doživljanja industrijskih delavk in delavcev v postsocialistični Sloveniji ni bilo prostora.«

V treh stečajih Mure in njenih naslednic se nihče ni zmenil za čustva in doživljanja izgube delavk in delavcev. FOTO: Jože Pojbič

Posledice tudi na zdravju delavcev

Pa pri opozarjanju na potrebo po razumevanju in poslušanju delavk ne gre zgolj za človečnost in empatijo, ki v sodobni družbi tako ali tako izginja, ampak bi bilo z drugačnim odnosom do njih in njihovega osebnega doživljanja prestrukturiranja industrije mogoče preprečiti čisto oprijemljive, fizične posledice takšnega odnosa do zaposlenih. Istočasno z Nino Vodopivec je namreč z raziskavo med delavkami in delavci Mure po stečaju začel tudi Klinični inštitut za medicino dela in športa pri UKC Ljubljana. Raziskovalke so ugotovile, da je dogajanje v Muri v zadnjih letih pred stečajem in ob samem stečaju številnim zaposlenim uničilo zdravje: kar četrtina se jih je spopadala z depresijo, vsak osmi je pomislil na samomor, več kot tretjina jih je imela zvišani krvni tlak, desetina rano na želodcu ali dvanajsterniku ... »Rezultati raziskave so bili javno predstavljeni leta 2016, o njih so pisali tudi nekateri osrednji mediji. Pa vendar tema v javnosti ni pripeljala do sistemskih sprememb niti ni pustila večjega odmeva: niso se odzvali politiki, niti gospodarstveniki, niti predstavniki drugih državnih institucij, niti raziskovalke in raziskovalci v družboslovju,« je Nina Vodopivec komentirala (ne)odzivnost družbe in politike.

Ali raziskovalka pričakuje vsaj odziv na svojo raziskavo in ugotovitve in kaj bi priporočila odločevalcem v takšnih primerih v prihodnje? »Kot raziskovalka vztrajam na poziciji kritičnega raziskovanja in ne ponujam rešitev, ne predpisujem politik. Svoje delo si predstavljam kot kritično refleksijo, s katero želim pripomoči k razmisleku. Želim razgaljati procese, samoumevnosti, doživljanja ljudi, opozarjati na vrzel med subjektivnimi doživljanji ter med politikami, deklaracijami, ideologijami, normami in vsakdanjimi realnostmi. Pa naj vendar poskusim nakazati, o čem se mi zdi pomembno razmišljati v prihodnje. «

Delavke in delavci v Muri in v naslednicah so bili pod vedno večjimi pritiski, kar se je odrazilo tudi na njihovem zdravju. FOTO: Jože Pojbič

Najprej bi bilo po njenem treba dati prostor in orodja ljudem, da svoja čustva in doživljanja izrazijo, ubesedijo. Treba bi jim bilo dati čas in prostor za aktivno žalovanje ob izgubi dela, v družbi pa priznanje, prepoznanje in orodja, da to lahko naredijo. To bi bilo potrebno na več ravneh: tako neposredno z ljudmi, kot tudi v širši javnosti, za to bi moral biti prostor v politikah, ki pa, nasprotno, prav za to niso imele posluha, saj so doživljanje ob stečaju obravnavale kot problem posameznika, kot pretirano čustveno reakcijo. »Politika je zahtevala takojšen premik ljudi naprej, hkrati pa je vso odgovornost za njihovo nadaljnje zaposlovanje prenesla na njih same in se pri tem ni vprašala, ali so te delavke in delavci tega sposobni.«

Nini Vodopivec se zdi nujen tudi razmislek, na kakšen način poteka prestrukturiranje: to je proces, o katerem bi bilo treba razmišljati veliko let prej, preden se zgodi. Se z ljudmi pogovarjati, jim predstavljati stanje, iskati alternativne možnosti, jih preusmerjati, dati čas in prostor za to, da predelajo izgubo, in za žalovanje. »Upam, da ne zvenim resignirano. Ne počutim se tako. Sem jezna in kritična. Govorimo o družbeni in simbolni razlastitvi ljudi, o oropanju človeškega dostojanstva, o družbenem neprepoznanju in nepriznanju ljudi, njihovih glasov in občutij. Upam, da bomo o teh stvareh v prihodnje spregovorili na drugačen način, da bomo o tem začeli govoriti vedno bolj na glas in da bomo začeli odpirati razpravo za drugačne poglede in posledično tudi dejanja.«