Udarni list

Brez knjižne uspešnice Petdeset odtenkov sive bi še danes živel v prepričanju, da je siva lahko samo ena in da je po definiciji lahko zgolj dolgočasna. Uspešnica, ki jo milijoni navdušenih bralcev opisujejo kot vrhunski erotični roman, je bila prvi signal, da siva ni le ena in ni nujno dolgočasna.

V študentskih letih sem za denar delal vse, težko je najti delo, ki ga nisem opravljal. Ena od bolj dolgočasnih in verjetno bolje plačanih študentskih služb je bila telefonska prodaja publikacij, ki jih izdaja državno podjetje Uradni list. V obdobju celodnevnega sitnarjenja potencialnim kupcem po telefonu sem en izvod uradnega lista prebral od prve do zadnje strani. Zanalašč!

Takrat sem občutil, kaj je to dolgčas v najbolj prvinski obliki, zapakiran v sivo barvo. Kdorkoli bi me do tega tedna vprašal o mojem opisu sive barve, bi mu brez razmišljanja izstrelil: »Uradni list.« Tiskovina, v kateri je zapisan vsak zakon, je poleg ustave nekakšno sveto pismo države. Da je to neizmerno dolgočasno branje, lahko slišite, če se sprehodite po redakciji kateregakoli slovenskega medija, ko kak urednik novinarja ob izjemno dolgočasnem besedilu zbode, naj zadevo popestri, saj vendar ne piše za uradni list.

Ironično je, da je prav dogajanje okoli kadrovanja v Uradnem listu, podjetju, ki izdaja istoimensko dolgočasno tiskovino, postalo sinonim za kršenje zakonov. Dolgočasno? Sploh ne! To, da jaz živim v zmoti, ni nič novega, velikokrat se motim in zdaj si bom moral še na novo izmisliti definicijo sive barve.

Moti pa me, da ne razumem, čemu uradni list v tretjem tisočletju sploh služi. Kdo to bere? Ali res potrebujemo podjetje, ki izdaja to tiskovino? Ali ne bi bilo smotrneje, da bi država na razpisu izbrala najboljšega izvajalca, ki bi pripravil in natisnil tiskovine? Nič od tega mi ni jasno. Jasno mi je le, da bo zaradi udarnosti afere Kralj Uradni list v moji glavi postal Udarni list.