Štiri arhitekturne zgodbe, ki smo jih občudovali v tem letu

V letu, ki se poslavlja, smo na straneh Ambientov popisali mnoge zanimive slovenske arhitekturne projekte in intervencije, tako javne objekte kot zasebne hiše in stanovanja. Med drugim je bila po pol stoletja končana prenova ljubljanskega gradu, ki so mu pečat vtisnili arhitekti biroja Ambient in ga s svojo vizijo vpeli v mestno dogajanje ter tako ali drugače prispevali k eni najbolj obiskanih turističnih zanimivosti Slovenije, iz svojih prostorov pa se je izselilo tudi naše največje gledališče, ki odtlej začasno gostuje v nekdanji industrijski hali ter nosi tudi odliko stroke – nagrado piranesi.

Obnovljen še zadnji prostor znotraj obzidja

biro Ambienti (Majda Kregar, Edo Ravnikar ml., Miha Kerin)

Kazemate se z vgrajeno sodobno dvižno naklonsko napravo iz treh delov spremenijo v zelo različen prostor; lahko so klančina, lahko amfiteater ... Foto Miha Intihar

S Kazematami, osemnajstim in hkrati zadnjim prenovljenim prireditvenim prostorom znotraj obzidja, se je po pol stoletja sklenila obnova ljubljanskega gradu po načrtih trojice arhitektov biroja Ambient, ki so zmagali na natečaju že leta 1969. Že tedaj so vedeli, kaj bi naredili z vsakim prostorom, pri Kazematah, denimo, da bodo ohranili naklon in da se bo ta še gibal. Pa tudi, da bodo vsi večji prostori oziroma dvorane večnamenski in namenjeni javnosti, vsi servisni prostori pa vkopani in povezani s potmi. Nenehno so sledili cilju, da morajo grad oživiti in ga vpeti v mestno dogajanje, četudi občina tedaj sploh ni imela izdelane programske zasnove. To je bil zelo radikalen pristop k oživljanju spomenika, ki je bil v prvi polovici 60. let močno degradiran in nadvse turoben.

Kazemate so po prostornini največji prostor na gradu, nekoč pa so bile samo vstopna kontrolna rampa ob obzidju, odprta na dvorišče. Razvijale so se tako, da so v 16. in 17. stoletju proti dvorišču dograjevali trakt, počasi tudi vzdolž tega današnjega prostora. Skozi zgodovino je bil prostor zasut in poravnan z dvoriščem, pozneje tudi večkrat prezidan. Arhitekti so ga pri prenovi poglobili na spodnji nivo vhoda in tako dobili višji in tudi uporabnejši prostor. V volumnu, velikem 31 krat 6 metrov in visokem 10 metrov, so ohranili klančino, vanj pa vgradili dvižno naklonsko napravo iz treh delov, ki omogoča najrazličnejše ureditve prostora; lahko je klančina, lahko se spremeni v amfiteater ... Med drugim so ohranili velika kaznilniška okna v obzidju in rekonstruirali prvotno nakazan gotski lok. Prostor je dobil dvoje na novo oblikovanih vrat – ta so sorodna vsem novim arhitekturnim elementom, ki so jih v petih desetletjih v biroju oblikovali za grad –, restavrirane so bile stropne in stenske poznobaročne dekorativne poslikave.

Kazemate so povezali tudi s centralnim servisom za celoten kompleks, ki se skriva pod grajskim dvoriščem, s tem pa so omogočili povezavo s skladiščem in delavnicami oziroma podzemnim dovozom, torej s preskrbo. To je bil statično precej zahteven poseg, saj ga je bilo treba izvesti pod traktom.

Tudi nekaj karakterja Drame

Vidic Grohar arhitekti (Anja Vidic in Jure Grohar)

V dvorano Velikega odra na Litostrojski 56 so vgradili tudi originalne stole iz matične hiše v centru mesta in ji tako skušali vdihniti nekaj duha Drame. Foto Koka Press, Katja Kodba

V prostorih nekdanjih Litostrojevih črpalk na Litostrojski 56 v Ljubljani, kjer je leta 2021 krajši čas že delovalo Mestno gledališče ljubljansko, je začasni dom dobilo naše največje gledališče SNG Drama. Arhitekta Anja Vidic in Jure Grohar, ki sta bila za to intervencijo odlikovana z letošnjo nagrado piranesi, sta halo 56 za kulturno rabo uredila že med epidemijo covida. Tu so gostovali različni dogodki od koncertov do konferenc.

Dotedanje posege sta morala vnovič premisliti, pri čemer so bili funkcionalne zahteve in tehnični izzivi povsem enaki, kot če bi na novo delali gledališče za 130 zaposlenih. Treba je bilo zagotoviti primerno temperaturo v vseh letnih časih pa tudi primerno prezračevanje za dvorani s po 361 in 100 sedeži, zadostiti akustičnim in osvetlitvenim zahtevam gledališča, urediti garderobe za igralce, rekvizitarne in maskirnice, vadbene odre, Veliki in Mali oder, foyer in blagajne za vstopnice ter garderobe za obiskovalce, pri čemer je bilo treba med drugim paziti na servisne poti ter tudi, da se poti obiskovalcev in igralcev ne bi križale.

Arhitekta sta se pri tem preizpraševala, kakšna naj bo znotraj industrijskega objekta podoba začasnega klasičnega gledališča, hkrati tudi, kaj bo po njeni izselitvi ter da obenem ne bo nastalo veliko odpadnega materiala. Dostope, stopnišča, tudi vhodno nadstrešnico v Malo Dramo so oblikovali iz surovega betona, saj bodo ostali. Pomembno se jima je zdelo, da ima gledališče kljub začasnemu domovanju svoj značaj. Avle in tla so oblekli v tekstil, stene mehčajo zavese, kar ima tudi akustičen učinek. Uredili so še poseben vhod za Malo Dramo in pred vhodoma vzpostavili javni trg.

Pri Velikem odru sta arhitekta poskušala ustvariti tako imenovano dramo vstopa v gledališče. Izkoristili so 12-metrski prostor v avli pred Velikim odrom, kamor so postavili leseno strukturo, na katero vodita stopnišči. S tem sta želela poustvariti princip historičnih gledališč, v katera je vodilo stopnišče, od tam se je odprl razgled po prostoru. Lesena struktura je tam tudi zato, da prostoru vdihne nekaj topline, to je tudi nekako reinterpretirana barva Velike dvorane v Drami. Nekaj njenega karakterja so vnesli z uporabo obstoječih sedežev. Medtem ko je s svetlostjo in žametom bolj oblikovan interier, Mala Drama ostaja črna škatla (black box), ki omogoča neposrednejši stik med publiko in igralci. Gledališče ima tudi kavarno, svojo interno imajo tudi igralci v parterju notranjega dvorišča.

Stanovanje v ateljeju akademske slikarke

Arhitekta Teo Kajzer
in Mija Mikuž

V nekdanjem slikarskem ateljeju, četudi pod streho Nemške hiše, zgrajene v geometrijskem slogu dunajske secesije, ki prehaja v art deco, so ohranili skromno materialnost. Foto Miran Kambič

Za lastnico, umetnostno zgodovinarko, je bilo dejstvo, da je v 60 kvadratnih metrov velikem podstrešnem stanovanju nekoč ustvarjala in živela akademska slikarka Alenka Gerlovič, vzgib, da je stanovanje kupila. Prostoru dušo poklanja predvsem okno na stropu oziroma svetlobnik, ki je bil vgrajen za potrebe slikarskega ateljeja in osrednji bivanjski prostor osvetljuje z zenitalno svetlobo s severne strani. Z arhitektoma Teom Kajzerjem in Mijo Mikuž so se trudili, da bi to dušo tudi ohranili. Trudili pa so se ohraniti vse, kar se je dalo, tudi skromno materialnost tega prostora, ki je nastal v 50. letih, četudi je pod streho Nemške hiše, zgrajene v geometrijskem slogu dunajske secesije, ki prehaja v art deco.

Nova lastnika sta med drugim pričakala dotrajan ladijski pod iz smrekovega lesa in kopalnica iz 80. ali 90. let z nefunkcionalno razporeditvijo. Hladilnik, ki je stal pred kopalnico, je onemogočal gibanje okoli jedilne mize, predsoba pa je bila temačen prostor. Po njunih željah sta arhitekta stanovanje funkcionalno prilagodila svojim potrebam.

Med drugim so obnovili stavbno pohištvo, vrata in strešno okno ter vgradne omare in razkrili staro ostrešje. Ker imata pogosto goste, so uredili prostornejši osrednji prostor; hladilnik sta arhitekta vgradila v steno kopalnice, na kopalniški strani pa so pridobili prostor za pralni stroj, bojler in omarico za kozmetiko ter mačje stranišče. Dodatne shranjevalne površine so uredili v lesenih elementih vzdolž dnevnega prostora. V temni predsobi so podrli strop in prostor odprli do ostrešja ter ga osvetlili z dodatnimi strešnimi okni. V tem dvovišinskem prostoru s strmo strešino je urejena spalna galerija s knjižnim kotičkom za najstnici. V lesenem podu predsobe so skrili še izvlečno zakonsko posteljo za goste ter pridobili dva predala, sem so umestili tudi pisalno mizo. Po celotnem stanovanju so položili lakiran smrekov pod, ki je bil v ateljeju uporabljen že prej, ter ga navezali s pohištvom; vse nove elemente so izdelali iz smrekovih plošč. Ohranili so tudi obstoječo Ikeino kuhinjo, saj je bila kot nalašč za to studijsko stanovanje.

Za vrati se odpira nov svet

Raketa arhitektura (Katjuša Kranjc, Rok Kuhar, Vesna Draksler)

Razkošje družinske hiše znotraj zelo predpisanega naselja Murgle se kaže tudi v razkošnih materialih in obdelavah ter tesni povezanosti z zunanjostjo, kjer rastejo drevesa po izboru družinskih članov. Foto Žiga Lovšin

Družina, ki bi si glede na status lahko privoščila bistveno večjo hišo in tudi v katerem drugem predelu glavnega mesta, je zemljišče vendarle kupila v soseski Murgle, ki je zelo določena. Čeprav hiša s podpisom biroja Raketa arhitektura na zunaj ostaja v predpisanih gabaritih, tipologiji in materializaciji, se za vrati odpira povsem svoj svet.

Lastniki so za arhitekturo sprva angažirali drugega arhitekta, ki je za svojo rešitev tudi že pridobil gradbeno dovoljenje. Ko so se pripravljali na začetek gradnje, so povabili k projektu arhitekte studia Raketa, da bi vzporedno oblikovali interier. A ker je ta neločljivo povezan z arhitekturo in ker načrtovana hiša ni ustrezala željam in potrebam naročnikov, so jo arhitekti na novo zasnovali in jo s 700 kvadratnih metrov zmanjšali za polovico.

Naročniki so si med drugim želeli poglobitve s prostorom za domači kino, ker so zelo povezana družina, so si tudi najstniški sobi želeli v delu, kjer je spalnica za starše, predvsem pa so si želeli razkošno dnevno sobo, kjer bi se lahko družili, prav tako veliko jedilno mizo, bazen, za enega od sinov, ki ima rad rastline, tudi nekaj prostora zanje.

Hiša se deli na spalni del levo in bolj javni na desni, vsako krilo ima svoj vrt. Pred vsako sobo raste drevo, ki so ga izbrali posamezni člani družine. Temnim hodnikom in kopalnicam, kakršni so bili v prvotni murgelski zasnovi arhitektov Ivanšek, so se izognili s svetlobnikom nad hodnikom in kopalnico, ki povezuje oba dela hiše. Z odpiranjem na vrt pa so ustvarili prostor, ki se spreminja ne samo z letnimi časi, ampak tudi z različno svetlobo dneva.

V tej hiši je mogoče našteti veliko različnih materialov in različnih obdelav, končno podobo je ustvarjalo kar 70 mojstrov. Vnesli so veliko lesa, parketi so krtačeni in oljeni; strukturo lesa je mogoče čutiti pri hoji z bosimi nogami. Tudi črna omara, ki po vsej dolžini dnevnega prostora skriva televizor in drugo zabavno elektroniko, je krtačena, v drugo smer pa žlebljena, kamen na kaminu je krtačen in zaglajen. Vse te teksture večinoma naravnih materialov dopolnjujejo skrbno izbrane tekstilije, preproge, oblazinjeno pohištvo ... pa tudi umetniška dela Zore Stančič, Ane Sluga, Uršule Berlot, Žige Okorna, v eksterierju pa še Mateja Andraža Vogrinčiča.