Sonce moje

Pred mnogo leti se je gripozni Hajni Blagne med Miklavževim koncertom v Domžalah zagledal v reflektor in svojo takratno uspešnico Sonce moje pospremil z besedami: »Čas je, da spregovorimo o viru svetlobe in toplote.«

Če bi se takrat, na začetku tisočletja, posvetili soncu in spoštovali naše zavezništvo z njim, bi bili danes v veliko boljšem položaju, kar zadeva grozeče podnebne spremembe. Sonce je vendarle mogočna jedrska reakcija, ki ji velja nameniti več pozornosti.

Zanimivo, da se ne spomnim, kdaj sem ga prvič videl. Verjetno je bilo že v zgodnjem otroštvu. Praktična zadeva, tale naša zvezda. Fino te pogreje, pa osvetli stvari, zaradi njega postanejo jagode rdeče, in če ne bi imela zemlja magnetnega polja, bi nas scvrlo z njenega obličja kot mravlje pod povečevalnim steklom. Ja, res je, sonce nas že ves čas poskuša umoriti, izpariti v praznino vesolja, zradirati. Potrpežljivo čaka na svojo priložnost, vsake toliko kot star mornar spusti sončne vetrove, da crkne kak satelit. Dobro ve, da je čas na njegovi strani.



Ne vem, zakaj mu gremo tako na živce, sem pa opazil, da mu jaz še posebej nisem všeč. V osnovni šoli me je na morju tako opeklo po ramenih, da se dva dneva nisem smel kopati. Dajte no, imel sem samo deset dni morja! Vztrajno mi segreva pivo v lokalu in uničuje baziliko na balkonu. Ne preseneča torej, da se bojim sonca.

Ste morda videli aktualne fotografije s solarnega orbiterja, tistega pralnega stroja, ki so ga poslali proti soncu in je naredil najbližje posnetke njegovega površja doslej? Lahko rečem le, da bi bili čevapi res hitro pripravljeni. Prav zaradi tega se mi zdi zlovešče, če komu rečemo: Sonček moj! Ali to pomeni, ti moj ljubki gumbek, točno vem, da me hočeš umoriti, vendar boš moral še malo potrpeti? Po mojem je bil grof Drakula čisto kul model, ki so mu bile stvari pač jasne veliko prej kot drugim.