Slovenski dijaki na poletni šoli v Šanghaju

V Šanghaju se je ravno končala druga poletna šola kitajskega jezika za srednješolce, ki so se je udeležili mladi iz Slovenije in Hrvaške. Pripravlja jo Šanghajska univerza za mednarodno poslovanje in ekonomijo (SUIBE), za promocijo na slovenskih šolah pa skrbi ljubljanski Konfucijev inštitut. Hkrati je potekala poletna šola za študente iz Slovenije, Hrvaške in Češke.

Letošnje dva tedna trajajoče poletne šole se je udeležilo 34 slovenskih dijakov, za njihovo varnost in dobro počutje pa so skrbeli štirje spremljevalci, sicer izkušeni pedagogi.

Kot je povedala Darja Saksida Bogataj, višja projektna vodja na Konfucijevem inštitutu, ki ima sedež na ljubljanski ekonomski fakulteti, so si dijaške poletne šole kitajskega jezika že dolgo želeli, saj drugi tovrstni inštituti po svetu vrsto let pripravljajo podobne dejavnosti. Ker je bila lanska šola uspešna, so se odločili projekt nadaljevati. Poletna šola je, kot je poudarila, po eni strani priložnost za dijake, ki se na nekaterih slovenskih srednjih šolah učijo kitajsko (pri pripravi programov sodeluje tudi inštitut), da svoje znanje uporabijo v praksi, se naučijo novih jezikovnih veščin in poglobljeno spoznajo kitajsko družbo in kulturo. Po drugi strani pa je to priložnost za promocijo kitajskega jezika in kulture, kar je ena od osrednjih dejavnosti Konfucijevega inštituta.
 

Kitajske Benetke

Program poletne šole je razdeljen na dva dela. Dopoldne imajo dijaki pouk kitajščine, pri katerem utrjujejo in poglabljajo znanje jezika, popoldne so na vrsti izleti, ki jih pripravljajo prostovoljci in na katerih si ogledujejo šanghajske zanimivosti, glavni dogodek pa je tridnevno bivanje v Suzhouju, mestu, ki mu zaradi množice vodnih kanalov v starem delu pravijo kitajske Benetke.

V prostem času udeleženci kajpada tudi sami raziskujejo in spoznavajo novo okolje. Vodja učnih aktivnosti na Konfucijevem inštitutu ter vodja spremljevalcev na poletni šoli Katja Kolšek je dejala, da je glavna ovira za dijake slabo poznavanje jezika in družbe, kar jim vzbuja občutek nemoči in odvisnosti. Pri tem jim pomagajo spremljevalci, ki delujejo kot nekakšni posredniki med njimi in kitajsko družbo. Večina dijakov tako po nekaj dneh spozna, da je Šanghaj razmeroma varen, zato so bolj pogumni pri raziskovanju okolice, hkrati pa se vrnejo v domovino z dobrim občutkom.


 

Prava kitajska hrana

Poletne šole v Šanghaju so se udeležile tudi Eva Cerar, Maruša Štih in Lucija Podlesnik, ki se na bežigrajski gimnaziji učijo kitajskega jezika. Mesto jim je bilo zelo všeč in bi se, so povedale vse tri, rade še kdaj vrnile. Lucija je pred tem že obiskala Kitajsko, in sicer avtonomno pokrajino Notranja Mongolija ter Peking. Opazila je predvsem, da je Šanghaj veliko bolj urejen in čist kot kitajsko glavno mesto. Eva in Maruša pa sta posebej omenili promet, ki je tam seveda precej bolj dinamičen kot pri nas. Vozniki avtomobilov, motorjev in skuterjev pešcev tako rekoč ne upoštevajo, zato ju je bilo včasih kar malo strah prečkati cesto.
Končno so spoznale pravo kitajsko hrano, ki je po okusu zelo drugačna od tiste v slovenskih kitajskih restavracijah. Pri navezovanju stikov s Kitajci v angleščini so imele precej težav, ker tega jezika ne obvladajo najbolje, so pa zelo veseli, celo navdušeni, ko spregovoriš v kitajščini, je ugotavljala Maruša.

Dijakinje so bile sicer zelo zadovoljne z učitelji, saj da so ustrežljivi in kompetentni, prav tako jim je ugajalo, da so jim spremljevalci pustili dovolj svobode, da so lahko same raziskovale okolico univerzitetnega kampusa. V spomin se jim je vtisnila večerna vožnja z ladjico po reki Huangpu, posebej so si zapomnile barvito osvetljene stolpnice in animacije na površini nekaterih nebotičnikov.
 

Majhne in malo večje tegobe

Udeležencem poletne šole so na splošno zelo ugajali izleti, na katere so jih peljali prostovoljci, ki na SUIBE študirajo ali prek Konfucijevega inštituta poučujejo kitajščino na slovenskih in hrvaških srednjih šolah. Ena od prostovoljk, Liu Zhenyang, je učiteljica kitajščine na Konfucijevem inštitutu v Zagrebu, na poletni šoli pa poučuje dijake z najboljšim znanjem kitaj- ščine.
Njeni učenci so bili navdušeni nad na novo pridobljenim znanjem, še posebej nad spretnostmi, povezanimi z barantanjem, ki je na Kitajskem ponekod še vedno razširjeno. Seveda so novo znanje s pridom uporabili. »Zelo radi raziskujejo okolje ter se kratkočasijo z obiskom kina in petjem karaok,« je opažala Liujeva. Tudi ona je opazila, da so imeli dijaki nekaj težav z vročim in soparnim vremenom ter privajanjem na drugačno prehrano. Ker mnogi ne marajo pekoče hrane, so jo morali večinoma umakniti iz nabora jedi.



Prostovoljci morajo biti na voljo tudi za manj prijetne naloge. Liujeva je, denimo, spremljala hrvaškega študenta v bolnišnico, ker je imel povišano telesno temperaturo. Na srečo ni bilo nič nevarnega, se je pa pokazalo, da je lahko zdravljenje brez vnaprej urejenega zdravstvenega in nezgodnega zavarovanja za tujino precej drago. Zdravniški pregled, fiziološka raztopina ter antibiotiki, ki jih je predpisal zdravnik, so študenta stali okoli 250 evrov.
 

Od kulturnega šoka do želje po študiju

Poletna šola kitajskega jezika v Šanghaju je predvsem priložnost, da si dijaki že med šolanjem razširijo obzorje in stopijo iz cone udobja v neznano. Darja Saksida Bogataj je poudarila, da poletna šola ni zgolj učenje kitajščine, ampak tudi pridobivanje praktičnih izkušenj o družbi, kulturi in ljudeh. Katja Kolšek pa, da dijaki ob prihodu na Kitajsko resda doživijo kulturni šok, a ga s pomočjo učiteljev in spremljevalcev hitro premagajo ter se povežejo z okoliško družbo. Nekateri so nad Kitajsko celo tako navdušeni, da resno razmišljajo o študiju sinologije.