Še vedno naša Metka

Presežek poletne energije me je onega dne izstrelil na domačo podstreho s trdno odločitvijo, da tokrat končno in zares naredim red. Družinska pogajanja o tem, kaj je nujno obdržati in česa ne, so naporna, včasih se končajo s kompromisom, včasih z vdajo enega od udeleženih, včasih vsi skupaj dvignemo roke.

Med hitrim kontrolnim pogledom po omari se mi pogled ustavi na modro-rdeči relikviji. Še vedno je mehka, barve močne, zadrga deluje, v resnici je za svoja leta odlično ohranjena. V njenih žepih so ujeti spomini na zime, ko nas je še zares zeblo, ko so počitnice pomenile smučanje na Zatrniku ali Kobli in ko smo se bili do Krvavca še pripravljeni peljati z avtobusom – dile na rame in najprej z mestnim od doma do glavne postaje, nato še do vznožja gora. Relikvija je seveda legendarna puhovka Mont Metka, tako ji še vedno tudi piše na notranjem žepu. O njenem lastniku molčim.

Mont Metka je bila pojem. Vzdržljiva, iz pravega puha. Podjetje je začelo svojo pot kot Kozjanka že leta 1955 v dvorcu Kozje, nato ga je prevzela Metka Celje, pozneje se je del odcepil kot Mont Kozje. Ker so 1981 opremili slovensko alpinistično odpravo na Mont Everest, je puhovka dobila ime. Leta 2005 je bilo vsega konec, Mont ni šel v gore, ampak v luft, izpuhtel je v stečaju.
Naša Metka pa se še kar drži, preživela je že več domačih pogajanj. Argumenta, da čez sedem let vse prav pride, ni potrdila, ideja, da bi lahko prišla prav za katero od domačih opravil – morda delo na vrtu ali beljenje? – se pa res zdi za lase privlečena. Zgolj navlaka torej, a bogato prepojena s sentimentom.

Okej, naj ostane! Do prihodnjič. Morda bodo v etnografskem muzeju po razstavi o obuvalih pripravili še kakšno o oblačilih, ki so nas grela v pravih zimah prejšnjega tisočletja, in bomo lahko prispevali dragocen eksponat. Do takrat pa naj greje naše spomine. Da le ne pride na ušesa Marie Kondo, gurujki pospravljanja!