Prva lastovka v svetu mode

Hlačne nogavice niso najlonke, čeprav jih nekateri tako imenujejo. So fine, tanke nogavice, povezane v koraku, torej s hlačkami. Leta 1956 jih je patentiral Ernest G. Rice, prvi v Jugoslaviji pa so jih leta 1969 naredili v Tovarni nogavic Polzela. Nogavice Peggy so poznale tako rekoč vse ženske in vsaj v tem delu Slovenije še danes hlačnim nogavicam pravimo pegice. Njihova različica Peggy Extra je na voljo v trgovinah Polzele – do dokončne razprodaje.
 

Tehnološki uspeh

Ob 20-letnici nogavic Peggy, torej leta 1989, so v tovarniškem glasilu Lastovka zapisali, da je Polzela prav po teh nogavicah postala poznana doma in v svetu. Takrat, ko so izdelali prve, je bil to precejšen tehnološki uspeh: »Nevajeni tehnološkega postopka z njo smo se srečevali s številnimi težavami; že sama razporeditev posameznih navitkov na stroje je predstavljala zahtevnost pri pletenju. Prvi poskusi so pokazali, da so nogavice zelo elastične in da imajo prav zaradi tega prednost pred drugimi izdelki, ki so bili pred tem v izdelavi.«



Velik tehnološki napredek je Polzeli omogočila povezava s tujino, natančneje petletna pogodba s kanadskim podjetjem Polex AG leta 1962. To je bil prvi primer tujega vlagatelja v jugoslovanskem nogavičarstvu. S tem so v Polzeli pridobili ne le sredstva, ampak tudi znanje in navzočnost v tujini. Tako se je čez sedem let rodila Peggy. Tri leta kasneje je Polzela podpisala pogodbo s podjetjem Du Pont za dobavo lycre, sintetičnega vlakna, ki je v uporabi še danes. Na nogavice Peggy so bili zelo ponosni, kot so zapisali v Lastovki: »Pregledovanju oziroma kontroli kvalitete tega artikla posvečamo mnogo pozornosti, zato predstavljajo hlačne nogavice Peggy nekakšen vrh v kvaliteti domačih pa tudi drugih evropskih tovrstnih proizvodov. Kljub temu da je trg preplavljen z nogavicami iz sodobnejših materialov, najrazličnejših vzorcev in modnih barv, pri potrošnicah niso izpodrinile tega našega artikla, saj je ekskluziven po izdelavi in trenutno edini, ki se izdeluje tudi v velikosti 6.«
 

Nogavice za Jovanko in miss sveta

Sprva so hlačne nogavice krojili ročno, prve izdelke so testirale delavke same. Ugotovili so, da bo potrebnih šest velikosti. Muzej novejše zgodovine Slovenije hrani pričevanje Stanka Novaka, vodje priprave dela v Polzeli, ki je povedal, da so za Jovanko Broz hlačne nogavice pletli po naročilu: »Hlačni del je imela številko 4, nogavico pa v velikosti 2.« Zagotovo je imela manjšo številko manekenka, ki je postala zaščitni znak nogavic Peggy. Gospodična, ki so jo desetletja imeli na embalaži slavnih nogavic, je bila avstrijska manekenka Eva Rueber-Staier. Nekaj mesecev po tem, ko so jo fotografirali za Peggy, je postala mis sveta. Nato se je podala tudi v igralske vode in med drugim nastopila v treh filmih o Jamesu Bondu.

Ni znano, ali je omenjena manekenka še kdaj nadela slavne pegice, je pa dejstvo, da so bile prav te hlačne nogavice med najbolj cenjenimi v Jugoslaviji, so zapisali v Lastovki: »Imeni Peggy in Polzela sta med seboj tesno povezani, sta eno. Nič čudnega torej, da rečejo naši iz prodajnega sektorja, Peggy je bil in bo Polzela. Njegovo pomembnost za naše podjetje dokazuje tudi dejstvo, da je njegova proizvodnja v 20-letnem obdobju izdelave količinsko najvišja; za letos jo predvidevamo pet milijonov.«
 

Laboratorij za kakovost

V Polzeli je bila pri tem glavno vodilo kakovost. Imeli so laboratorij za preizkušanje materialov, ki so jih kupovali, je v projektu Kako so nekoč živeli na območju današnje Občine Polzela povedal nekdanji direktor Polzele Alojz Došler: »Tudi barvila smo kupovali, seveda samo tista, ki ne povzročajo kožnih bolezni. V laboratoriju smo pripravljali recepture za barvanje, da smo dobili točno takšen odtenek, kot smo hoteli. Fina ženska nogavica oziroma hulahopka nastane tako, da se na pletilnem stroju nogavica splete v obliki noge. Dva kosa nogavic se potem sešijeta skupaj in potujeta naprej v barvarno. Potem se nogavica termofiksira ali oblikuje. V najboljših časih smo proizvedli okoli 40 milijonov parov na leto. Od tega je bilo 80 odstotkov finega ženskega programa. V tem času je bila Polzela med največjimi v Evropi, tako po količini, kakovosti in uspešnosti poslovanja.«
Kakovost nogavic, v Jugoslaviji se je z nogavičarstvom ukvarjalo 23 podjetij, so preverjale tudi potrošnice. Januarja 1975 so bili v beograjski reviji Potrošački informator objavljeni rezultati testa o trpežnosti ženskih hlačnih nogavic.



Kot so zapisali v Lastovki, je decembra 1974 120 bralk testiralo hlačne nogavice: »Cilj je bil ugotoviti kvaliteto nogavic hulahop. Koliko dni se lahko nosijo ter kako in kje se najpogosteje poškodujejo. Ene so nosile nogavice samo dva dni, najdlje pa kar 33 dni.« Polzela se je odrezala najbolje. Nogavice Peggy so bralke nosile od deset do 25 dni, njihove nogavice Gala pa od štiri do 33 dni. Ugotovili so tudi, da 80 odstotkov žensk najraje nosi hlačne nogavice. Hkrati so v časopisu še zapisali, da so za tanke in občutljive nogavice v povprečju bolj usodni slabi in stari čevlji ter pohištvo, ob katerega se ženske noge udarijo, kot pa dolgi nohti …
 

Ponosni na tovarno

Kakovost nogavic so Polzeljani potrjevali tudi na sejmih. Vsako leto so prišli januarja v Ljubljano na sejem Moda, kjer so večkrat za svoje nogavice dobili diplomo ljubljanskega zmaja. Redno so se udeleževali tudi spomladanskega in jesenskega zagrebškega velesejma in beograjskega modnega sejma. Polzela je delala dobro. To se je poznalo tudi v kraju. Tovarna je zgradila prvi stanovanjski blok, vrtec, kupila rentgen za zdravstveni dom, obnovila kulturni dom, asfaltirala ceste. Bila je iniciator za nakup prvega računalnika v celjski regiji, kupili so ga skupaj z Zavodom za napredek gospodarstva Celje, ki ga je tudi upravljal. Leta 1976 so kupili tudi prvi svoj računalnik, ki je bil edini v takratni žalski občini.

Na tovarno so bili ponosni in radi so jo pokazali prijateljem, izbor je bil času primeren. V tovarniškem glasilu so leta 1976 posebej izpostavili obisk 15-članske delegacije diplomantov visoke politične šole, stranke BAAS iz Iraka. Včasih pa so bili obiski tudi aktivni. Kot pišejo v Lastovki, je septembra 1975 prišel veliki šahist Bruno Parma, ki je »odigral s člani naše delovne organizacije in občani Polzele simultanko. Velemojster je v dvoboju popolnoma nadigral naše predstavnike, kar so tudi nazorno pričali doseženi rezultati.«
 

Albert in Teodor Reiser

Polzela je v sedemdesetih letih zaposlovala 1200 ljudi, v najboljših časih se je število dvignilo čez 1300 zaposlenih. Cele družine so delale v tovarni. Polzela je bila znana in cenjena blagovna znamka, ki so jo vsi prepoznali po lastovki. Čeprav ta ni bila od nekdaj v logotipu podjetja, ki je luč sveta ugledalo julija 1927, ko sta ga odprla Švicarja Albert in Teodor Reiser. V oglasu za polzelske nogavice leta 1941 v Planinskem vestniku je bil znak tovarne bel križ v kroni in inicialke A. R. K. Domnevajo, da je bil križ vzet po švicarski zastavi, od koder je prišel Albert Reiser in čigar inicialki sta bili v takratnem znaku. K. je menda pomenil Klokočov, kraj na Moravskem, kjer sta imela Reiserja že eno tovarno nogavic.



Leta 1947 je bila Polzela nacionalizirana in do leta 1953 se z embalažo prav veliko niso ukvarjali. Potem pa so naročili nalepke za kartone, v katerih so vozili nogavice, spravljene v nepotiskanih pergaminskih vrečkah. Kot so zapisali v Lastovki, je osnutek za nalepke izdelal »tedanji vzorčni atelje direkcije za tekstilno industrijo v Ljubljani. V dekorativni del nalepke je osnutkar vkomponiral večkrat preganjeno v 'zraku' lebdečo nogavičko. Omenjeni atelje je bil kmalu nato ukinjen, delo na razvoju naše embalaže pa je bilo prepuščeno drugim ustvarjalcem. Naslednji kreator se je zgledoval po predhodniku – prosto lebdečo nogavičko je 'vtaknil' v kljunček lastovici, verjetno želeč še poudariti lahkoto in fineso izdelka, vendar pa je v prvem planu še vedno nogavička. Še nekaj osnutkarjev je za osnovno obdržalo lastovico z nogavico v kljunčku, oboje pa so nemalokrat mrcvarili po svojem okusu. Končno je neki kreator 'odvzel' vrli ptičici plen – rodila se je 'lastovka', ki pa je zopet šele po večkratnih obdelavah postala takšna, kot je danes – in upajmo dokončna.«
 

Stroji so utihnili

Polzela je v stečaju pristala tik pred božičem 2016, pol leta preden bi praznovala 90-letnico delovanja. Jubilej je dočakala v stečaju, čeprav so še vedno delali. Po 91 letih so stroji v tovarni dokončno utihnili. Lastovka je bila z njimi do konca.