Prihodnji teden zapora ceste, ki je vzela življenja stotin ruskih ujetnikov

Prihodnji torek bo zaradi temeljite obnove popolna zapora ceste čez Vršič. Ta je eden od desetih alpskih prelazov v Sloveniji, a je s 1611 metri nadmorske višine najvišji in zaradi tragične zgodovine gradnje ceste čezenj, ki je vzela življenja ruskih vojnih ujetnikov, tudi najbolj znan.

Na Vršiču bo po rekonstrukciji ceste le okrog 90 parkirišč

»Triindvajsetega maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski in Vršič je bil ključnega pomena za oskrbo avstrijskih enot na soški fronti, tako da so takrat najbrž začeli z gradnjo, zagotovo pa je že potekala leta 1916,« pripoveduje Matjaž Podlipnik iz Gornjesavskega muzeja. Skupaj s kolegom iz muzeja, zgodovinarjem Markom Mugerlijem sta prispevala besedila za stalno razstavo na prostem v Parku miru v središču Kranjske Gore, ki so ga uredili leta 2016, ob stoti obletnici Ruske kapelice pod Vršičem. Kot poudarja Mugerli, so od tedaj že prišli do novih spoznanj. Kapelico naj bi postavili že leta 1915, torej še pred uničujočim snežnim plazom.

Ker je vojaško poveljstvo zahtevalo prehodnost prelaza tudi pozimi, so na vrhu gradili protilavinske galerije. FOTO: Europeana

Kot pričajo tudi panoji s fotografijami iz obdobja gradnje ceste iz avstrijske narodne knjižnice, so cesto poimenovali po poveljniku jugozahodnega bojišča nadvojvodu Evgenu, mostove pa po poveljnikih posameznih enot. Njemu so na vrhu prelaza gradili velik spomenik, a ga je odnesel snežni plaz. Vodja gradbišča je bil podpolkovnik in poznejši major Karl Riml, ta je dal ob cesti postaviti kočo, ki so jo po vojni preimenovali v Kočo na gozdu.

Kako se je delala cesta

Med graditelji ceste je bil Franc Uran, v kraje pod Vršičem oziroma na Vršič je prišel kot uslužbenec pri takratnem tesarskem mojstru in županu v Gornji Šiški Ivanu Zakotniku, ki mu je Franc Cvek iz Kamnika ponudil v nakup gozd v Trenti. Uran je bil določen kot nadzornik del v gozdu. Po njegovih besedah je bil takrat prehod iz Kranjske Gore v Trento »samo za pešca, nikakor pa ne za kako vozilo«. Trentarji so v tistem času prelazu, ki se je uradno imenoval Vršič Prelaz Mojstrovka oziroma Vršič »Mojstrovka-Pass«, rekli Kranjski vrh, Kranjskogorci pa, da gredo do Jezerca, ker je bilo na prelazu manjše jezero.

Cesto so poimenovali po poveljniku jugozahodnega bojišča nadvojvodu Evgenu. Na vrhu prelaza so mu gradili velik spomenik, a ga je odnesel snežni plaz. FOTO: Europeana

Njegov zapis, ki je bil pod naslovom Kako se je delala cesta na Vršič objavljen v Železarju, glasilu delovnega kolektiva jeseniške železarne, in v Planinskem vestniku leta 1957 ter ga danes povzemajo številne spletne strani, po besedah sogovornikov iz Gornjesavskega muzeja šteje za enega najbolj verodostojnih virov, pa tudi enega najbolj slikovitih opisov o gradnji te ceste, med drugim o katastrofalni nesreči oziroma snežnih plazovih, v katerih je po Uranovih besedah umrlo 110 ruskih ujetnikov in šest ali sedem avstrijskih stražarjev.

Spomladi 1915, ko se je že napovedovala vojna, so se po Uranovih besedah v Kranjski Gori začele priprave za cesto čez Vršič v Trento. Prišli so inženirji in začeli trasirati cesto, ki so jo razdelili na 12 ali 13 odsekov, vsakega je prevzel en inženir. Večinoma so bili češki Nemci in nekaj Madžarov, prvi odsek od Kranjske Gore do Erike pa je bil dodeljen slovenskemu inženirju Beštru. V Kranjsko Goro so navozili gradbeni material in zgradili razne barake, skladišča, pisarne.

»Novo cesto so gradili izključno samo ruski vojni ujetniki, ki jih je bilo okrog 12.000. Nastanjeni so bili v raznih barakah od Kranjske Gore do Trente. Te barake so bile zelo primitivne in pozimi zelo mrzle. Hrana ujetnikov je bila zelo slaba in nezadostna. Pri delu so bili razdeljeni v oddelke po 25 mož, ki jih je stražil en avstrijski vojak in en Rus – tolmač, navadno Jud, ki pa ni nič delal. Med ujetniki je bilo tudi dosti Nemcev od Volge,« beremo v zapisu.

Sanitetni vlak na kranjskogorski železniški postaji. Po železnici so dovažali hrano, orožje, strelivo, vojne ujetnike in vojake, odvažali pa predvsem ranjence in ljudi z bolečimi izkušnjami vojne. FOTO: Europeana

Ujetniki so bili slabo oblečeni, njihove uniforme so bile razcapane, drugih jim avstrijska vojna uprava ni dala. Razsajale so bolezni, med drugim navadna in krvava griža, kolera in črne koze, zaradi česar jih je veliko pomrlo. Z Rusi so po Uranovih besedah ravnali zelo grdo, posebno nekateri inženirji in oficirji. Za vsak najmanjši prekršek je bil ujetnik privezan na drevo, da je že v najkrajšem času padel v omedlevico, potem so mu pljusknili mrzlo vodo v obraz, da se je zavedel, in ga pustili tako viseti dve do tri ure.

Strahovito razdejanje

Najbolj usodna za ruske ujetnike sta bila snežna plazova 8. marca in 12. marca 1916. »Dne 8. marca 1916 po kosilu sem bil namenjen na vrh, da si ogledam delo. Šel sem od naše koče proti vrhu ob enih. Bil je pravi metež. Ko pridem do Hude Ravne, zaslišim en sam strašanski krik iz nešteto grl, ki pa je takoj utihnil. Grem počasi naprej, pa mi kmalu pridrvijo naproti ruski ujetniki s prestrašenimi obrazi: 'Lavina, lavina.' Pribežalo je tudi nekaj avstrijskih stražnikov. Vsi, kar jih je pribežalo z vrha, so bili tako prestrašeni, da nismo iz njih mogli spraviti ničesar jasnega. Tudi nazaj nismo mogli pripraviti nikogar. Vsi so izjavili, da se raje dado pobiti, kot pa da bi šli nazaj. Tudi oficirji in inženirji so zgubili glavo in niso vedeli, kaj početi, ker je bila na mah pretrgana vsaka zveza s Kranjsko Goro in tamkajšnjo komando,« je usodne trenutke opisal Franc Uran.

Stevilo Dni Zaprtja Ceste Foto Gm Igd

Z nekaj možmi jo je vseeno mahnil na Vršič, kjer je bilo strahovito razdejanje; nič ni bilo videti, niti skoraj 20-metrskega ogrodja Evgenovega spomenika, pred vrati Tičarjevega doma je bilo več kot tri metre snega. Dvanajstega marca je še en plaz zasul rusko pekarno in postajo tovorne žičnice pri današnji Erjavčevi koči.

Ob Ruski kapelici stojita grobnica in piramida, kamor so pokopali posmrtne ostanke ujetnikov, ki jih je gradbenik Josip Slavec našel ob obnovi ceste v letih 1938 in 1939. Ob cesti je tudi ruski križ z verzi avstrijskega pesnika Petra Roseggerja, ki se v slovenskem prevodu glasijo: »Al' na sever, al' na jug, vsaka cesta vodi k cilju. Al' v boju, al' v miru, o tem odloča božja volja.«

Promet Cez Vrsic Foto Gm Igd