Poklon ogroženi vrsti – avtoštoparjem

Endangered Species, ogrožene vrste, je slikar in vizualni umetnik Leon Zuodar poimenoval poslikavo, ki po novem krasi stavbo upravne enote ob nekdanjem kinu Vič. Vsi tisti, ki jih je pot že pripeljala mimo, so lahko ugotovili, da je ta ogrožena vrsta bitje, ki ga dandanes res še redko vidimo – avtoštopar.

Na hiši na Trgu mladinskih delovnih brigad 7 se je sicer lepo ustalila poslikava finskega umetnika Palla Ollapa z medvedom, ki jaše ptico. Toda ob prenovi fasade so ta mural prekrili, Kino Šiška pa je v sodelovanju z občino junija objavil mednarodno javno povabilo z naslovom Na mestu, s katerim je umetnike pozval k predlogom za novo poslikavo. Za javno povabilo so se odločili, ker so hoteli dobiti čim več različnih predlogov, in nenazadnje zato, ker je to način delovanja, »zapisan v DNK Kina Šiška«, je poudaril njihov predstavnik za odnose z javnostjo Rok Avbar.



Med 26 slovenskimi in tujimi prijavitelji je strokovna komisija izbrala Zuodarjev projekt Endangered Species – z utemeljitvijo, da je avtor upošteval danosti konteksta lokacije in umeščenosti podobe na fasado stavbe ter da spodbuja razmislek o spremenjenih načinih potovanja in našega vsakdanjika, ki jih prinaša tehnološki napredek. V ožji izbor sta prišla še grški muralist Leonidas Giannakopoulos in vizualni umetnik iz Ljubljane Lo Milo.

 

Spomin na izumirajoči način potovanja

Leon Zuodar je tako prejšnji teden preživljal na dvigalu in vsak dan odstrl nekaj tančice skrivnostnosti s tega, kaj je ogrožena vrsta, ki jo obravnava. Rumeni možic z dvignjenim prstom na stičišču številnih zavitih poti tega sveta – »kot zadnji privid, ki ga vidimo, preden vstopimo na avtocesto«, je slikovito opisal umetnik. Zamisel se je spletla iz naključij.

»V študentskih letih sem veliko štopal na Dolgem mostu. Tam so se vile cele vrste štoparjev, vse do avtoceste. Tega že leta ni več. Avtoštopanje je zamenjal bolj praktičen telefonski način dogovarjanja za potovanja. Tudi jaz že leta ne štopam več, mi je pa še vedno zanimivo videti na cesti človeka z iztegnjenim palcem,« se je z nasmehom spominjal Postojnčan. Prav v križišču Tržaške, Aškerčeve in Tivolske v avtomobilu pogosto čaka na zeleno luč in velikokrat se mu prav tam v misli prikrade spomin na izumirajoči način potovanja.
 

Zunaj varnega okolja ateljeja

Mimo te stene ga je vodila pot tudi tiste dni, ko so jo na sveže prebarvali. »Zagledal sem jo in mogoče se smešno sliši, ampak počutil sem se, kakor da bi me stena poklicala. Začel sem razmišljati, kaj bi na tem mestu naredil, čez kakšen mesec pa je bil objavljen razpis.« Že ko se je pripravljal nanj, je imel, kot je dejal, občutek, da je njegova tema zanimiva za to lokacijo.
Tam je bil njegov ustvarjalni prostor v zraku (najnižja točka murala je pet metrov, najvišja petnajst), umetnina je nastajala zunaj varnega okolja ateljeja, kjer je še vedno mogoče iztrgati list ali zamenjati platno, predvsem pa vsem na očeh.



Ga to navdaja s strahom ali veseljem? »Z veseljem,« je brez pomišljanja odgovoril umetnik, tik preden je v enem od juter prejšnjega tedna stopil na dvigalo, ki ga je popeljalo do njegovega velikanskega »platna«. Njegov najbližji sodelavec je bil delavec, ki skrbi za dvigalo, in čeprav obstajajo že kakšni tehnološko bolj izpopolnjeni sistemi sporazumevanja, sta izbrala zelo preprost način – žvižganje.

Zuodar izkušenj z delom na višini ni imel, niti mu ni bil prav blizu varovalni pas, ki ga je imel na sebi, a se nad delovnimi razmerami ni pritoževal. »Opozarjali so me, da se lahko oder na višini maje, da škriplje, da bi lahko pihalo, pa sploh ni tako. Na višini se zelo dobro počutim, tudi delo na ulici mi je blizu,« je navdušeno pripovedoval umetnik. Njegova športna jakna je bila že lepo popackana z barvami murala, prav tako prsti, na ulici so bile razpostavljene kanglice z barvami.


 

Slikar, grafik, risar

Poulične poslikave je že ustvarjal v sklopu skupine Art of Asphalt, ki so jo s kolegi iz nekdanje Jugoslavije ustanovili leta 2007 in je delovala do 2010., s kolegom Mihom Pernetom sta v okviru svoje slikarske skupine Beli sladoled tudi v Ljubljani ustvarila dva murala ... Temu mediju je vsekakor naklonjen, kot je prikimal, njegova osnovna dejavnost pa je povezana s fanzini. »To je bil predpotopni internet za subkulturne dejavnosti. Potem je šel skozi galerijsko sito in se je večinoma spremenil v knjigo umetnika, kakor mu danes radi rečejo,« je povedal.



Beli sladoled je tudi zinovska založba, ki se navdušuje nad drugačno, marginalno in eksperimentalno risbo. Do danes sta Perne in Zuodar izdala 27 publikacij, večinoma zinov in nekaj risarskih knjižnih kompilacij ter zinovskih kataložnih pregledov razstav. Za svoje delo sta leta 2011 prejela nagrado skupine OHO. Samostojno se Zuodar ukvarja z risbo, grafiko in slikarstvom, je soorganizator razstavnega programa in vodja grafičnega ateljeja, od leta 2016 pa vodi zinovsko čitalnico Zinko Tiček v sklopu galerije Hiša kulture v Pivki, kakor so ga predstavili v Kinu Šiška.

Ob vsem tem seveda še vedno spremlja muraliste, grafitarje in ulične umetnike – ne zato, ker bi iskal zgled, saj ima že izoblikovano svojo linijo, ampak preprosto zato, ker rad vidi zanimive izdelke, predvsem pa opazuje, kako se poslikava vkomponira v okolje. Medveda in ptiča finskega umetnika, ki sta prej krasila steno ob nekdanjem kinu Vič, je kajpada dobro poznal. »Mural je bil lepo narejen, ni pa mi bil blizu slogovno. Cenim vsako tako umetnino, ker vem, koliko dela terja in kako zahtevno je.«