Plavaj, kolesari, teci – in potuj do konca življenja

Kot po vsem svetu, od Južne Afrike do Avstralije, od Malezije do Nove Zelandije in seveda rojstnega kraja ironmana na Havajih, se vsaka dirka začne s plavanjem na 2,4 milje, nato sledi kolesarjenje, 112 milj, in se konča z maratonom 26,2 milje. Če prevedemo v kilometre, se sliši še bolj ubijalsko – 3,8 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolesa, 42,2 kilometra teka – a če hočeš dobiti trajno titulo jeklenega človeka, to moraš preživeti. Eden najbolj znamenitih sloganov tega triatlona je namreč: Vse je mogoče! V resnici se v ozadju potihem skriva še eno motivacijsko geslo: Če zmoreš ironman, zmoreš vse. Ironmanove tekme vse leto potekajo po vsem svetu po pravzaprav istem scenariju, na njih pa si lahko tako rekreativni kot profesionalni tekmovalci priborijo t. i. slot, uvrstitev na svetovno prvenstvo na Havajih. Vendar do tam je dolga in naporna pot, potrebne pa je tudi nekaj sreče.

Ironman se začenja navsezgodaj zjutraj s plavanjem. FOTO: Arnd Wiegmann Reuters

Na Floridi se je novembra zbralo 2000 športnikov iz 50 držav. Čeprav je triatlon osamljen šport, ne nazadnje se vsak prilagodi svojemu tempu in je na progi, čeprav v še tako veliki gneči, sam, pa športniki večinoma na start ne pridejo sami. So v ekipah ali s sorodniki, v paru ali z družinami, majhnimi otroki: mnogi ironmani zadnje metre do cilja pretečejo z dojenčki v rokah. Tako kot so se v PCB, kot skrajšano rečejo Panama City Beach, zbrali tisoči, tako bo 8. januarja v Puconu v Čilu, 4. feb­ruarja v Maskatu v Omanu, dan pozneje v Hobartu na Tasmaniji. Za mnoge bo prvič, za še številnejše pa nikakor ne zadnjič. Še več: ironman lahko postane obsedenost. Precej naporna in draga obsedenost. Ne samo za triatlonce, tudi za najbližje okoli njih.

Slikovite lokacije

Nekateri tekmovalci dirko opisujejo kot veselje, v katerem uživajo v vsakem trenutku, a takih je najbrž precej malo. Več je tistih, ki jo doživljajo kot pekel: najprej boj z morskimi valovi ali hladnimi tokovi jezer in rek, napornim kolesarjenjem tudi z dva tisoč metri višinske razlike in za konec z neskončnimi kilometri teka, ki se zna obupno vleči ... A zaključek, finiš, ko napovedovalec v mikrofon pove tvoje ime in doda: »You are an ironman«, menda poplača vse. Vsaj zadnje leto življenja. Približno šest do dvanajst mesecev z 10 do 15 urami treninga na teden se vrti okoli dirke, ko športniki za cilj žrtvujejo družino, delo, hobije, prijatelje. Drug drugemu radi opisujejo svoj načrt vadbe, kako so bili utrujeni ali lačni, kako jih je vse bolelo na robu bolezni in poškodb, tako rekoč na meji med življenjem in smrtjo. In potem so tu še stroški: startnina za ironman znaša okoli 500 evrov (polovička, torej polovička vseh razdalj, pol manj), prijava je seveda smiselna kako leto prej, potem pa se zgodi, da tekmovalec ne pride sam in da ga poleg cilja potegne še okolica. Zakaj bi navsezadnje pripotoval na drug konec sveta le na peklensko dirko in se s kolajno okoli vratu dan po njej vrnil domov.

V zadnjih nekaj desetletjih se govori o ciljnem turizmu, nihče več ali pa redkokdo potuje kar tako in kar nekam. Turisti imajo širok razpon proračunov in okusov, nekateri se raje prepustijo preprostim počitnicam na plaži, medtem ko drugi želijo specializiran program. Danes, ko govorimo zdravstvenem, kulturnem, verskem, mračnjaškem ali temnem turizmu, kakor se imenuje fenomen, ki vključuje kraje, kjer so se dogajale razne katastrofe, seveda govorimo tudi o športnem turizmu. Prav posebno mesto ima tu gotovo ironman na različnih koncih sveta, na izredno slikovitih lokacijah, kjer ne igra glavne vloge samo narava, ampak prav tako različne zgodovinske znamenitosti. In kljub vsemu se destinacije razlikujejo tudi po zahtevnosti. Ve se, katere proge so primernejše za novince.

Triatlon, ki pelje v puščave in visoka gorovja, v oceane in urbano džunglo ... Vse to je ironman. FOTO: Vivek Prakash/Reuters

Za enega najlepših velja avstrijski ironman v Celovcu s plavanjem v Vrbskem jezeru in slikovito kolesarsko progo, obdano z gorami. Ironman v ameriški zvezni državi Arizona (Tempe) v kolesarski etapi triatlonce odpelje tudi v puščavo Sonora. Danski v Københavnu je eden redkih, ki potekajo v glavnem mestu, zato je še posebno priljubljen zaradi svojih turističnih možnosti. Ni boljšega načina za ogled mestnih zgodovinskih znamenitosti kot kolesarjenje ali tek mimo njih, pravijo Danci, ki za regeneracijo oglašujejo tudi svoj znameniti pristop hygge. Zaradi velikega osipa športnikov velja ironman Lanzarote (Kanarski otoki) za enega najtežjih športnih dogodkov na svetu, vodi namreč po ekstremni pokrajini z nenavadnimi vremenskimi razmerami. Denimo 2500 metrov kolesarskega vzpona otežujejo še močni vetrovi. Sončna Mallorca prav tako ponuja začetek dirke na beli peščeni plaži v kraju Port D'Alcudia, potem pa sledi menda najboljši vzpon v triatlonu do samostana Lluc.

V Omanu dobijo triatlonci v enem samem dnevu dozo tople vode Arabskega morja, mesta, puščave in hribov, na koncu pa tudi tek mimo znamenitosti prestolnice Maskat. Francozi so v Nici triatlonsko traso speljali med morjem in gorami. Tekma se začne s plavanjem na Plage des Ponchettes in konča s hitro tekaš­ko progo na Sprehajališču Angležev (Promenade des Anglais). A do tam poteka kolesarska proga z več kot 2000 metri nadmorske višine skozi čudovite tradicionalne vasi in veličastne gore.

In potem so seveda tu sanje vsakega ironmana, dirka, ki ne potrebuje predstavitve, sveti gral, prestiž, kult ... Ironman Havaji.

Svetovni fenomen

Enodnevni vzdržljivostni dogodek, zdaj znan kot ironman, sta si zamislila Judy in John Collins, zakonski par, ki se je leta 1975 preselil iz Kalifornije na Havaje. On je bil mornariški častnik, oba sta bila rekreativna športnika, ki sta z družino že leto prej sodelovala na prvi dirki v teku, kolesarjenju in plavanju v San Diegu, ki pomeni začetek sodobnega triatlona v ZDA.

Čeprav kroži veliko anekdot, da je recimo zamisel nastala iz prepira med skupino vojakov v baru o tem, kdo je najboljši plavalec, tekač ali kolesar, se je havajska zgodba začela takole. Leta 1977 sta Collinsova sodelovala pri organizaciji tekmovanja v teku in plavanju v Honoluluju, a njun cilj je bil ustvariti tekmo za vzdržljivostne športnike, ki so imeli radi Waikiki Roughwater Swim (gre za enega največjih svetovnih plavalnih dogodkov v odprtih vodah s startom v bližini vulkana) in Honolulu Marathon (eden največjih svetovnih maratonov vsako leto drugo nedeljo v decembru). Ko je John razmišljal, da bi dodal še kolesarsko progo, sta drug drugega izzvala. Če boš ti, bom tudi jaz, in John naj bi takrat dodal slavne besede: »... kdor konča, ga bomo klicali Iron Man«.

In potem so seveda tu sanje vsakega ironmana, Ironman Havaji. FOTO: Reuters

Na banketu v plavalnem klubu Waikiki oktobra 1977 sta Judy in John napovedala triatlon okoli otoka, ki bo potekal naslednje leto. Ko je John opisal etape, so se mu plavalci smejali. Koncept je združil tri najtežje vzdržljivost­ne dirke na Havajih – 2,4 milje tekmovanja Waikiki Roughwater Swim, 112 milj kolesarske dirke Around Oahu in 26,2 milje maratona Honolulu – skupno je torej športnike čakalo 140,6 milje preizkušnje. Ko je Collins natisnil letake in jih razobesil po mestu, je na njih menda pisalo: »Plavaj 2,4 milje! S kolesom naredi 112 milj! Preteci 26,2 milje! Hvali se do konca življenja!« Denarne nagrade ni bilo in nihče ni bil niti prepričan, ali je stvar mogoče dokončati ali koliko časa bo to trajalo. Potem se je 18. februarja 1978 zgodilo. Prvi havajski ironman. Tistega dne se je petnajst moških pognalo v odprti Pacifik in se neustrašno potopilo v prvo etapo triatlona. Tekmovalk ni bilo. Vsak od športnikov je moral imeti med dirko spremljevalno ekipo, s kajakašem vred, ki je skrbel, da je bilo plavanje varno. John Collins ni bil le direktor, ampak je tudi nastopil.

Nihče ni vedel, kakšen fenomen bo nastal v naslednjih letih in desetletjih, a pripomogli so tudi mediji. Sports Illustrated je dirko predstavil leta 1979 v reportaži o športnikih med trebušastimi havajskimi turisti srednjih let. »Športnika je ožgala meduza in slana voda ga je delno oslepila. Bil je izgubljen in zmeden. A vseeno je nadaljeval,« nekako tako se je brala slikovita reportaža. Samo dve leti pozneje je televizijska kamera posnela triatlonko, ki se je zgrudila le nekaj metrov od cilja, a ni odnehala, priplazila se je do ciljne črte in eden najbolj ikoničnih trenutkov v zgodovini ironmana je bil ustvarjen. Tisoči športnikov, ki se udeležujejo teh preizkušenj po vsem svetu, še danes stopajo po poti, na kateri piše, da je vse mogoče.