Na 10. bienalu Brumen – aktualna razstava 134 največjih presežkov slovenskega oblikovanja zadnjih dveh let v Narodni galeriji je na ogled do konca maja – so kot prvega prejemnika nagrade za življenjsko delo Fundacije Brumen počastili arhitekta, grafičnega oblikovalca in profesorja Petra Skalarja.

Z njegovim delom smo se v minulih desetletjih med drugim srečevali na okencih Ljubljanske banke, na hodnikih ljubljanskega kliničnega centra, ob iskanju znamenitosti po ljubljanskih ulicah, med prebiranjem knjižnih zbirk Nove revije, njegovi nasledniki pa tudi v klopeh akademije za likovno umetnost in oblikovanje, v zgodovino katere se je vpisal kot soustanovitelj oddelka za oblikovanje in kot prodekan. Kot pravi, je ob nagradi zelo počaščen in mu veliko pomeni, razume jo kot priznanje za kakovostno opravljeno delo.

Enega vodilnih oblikovalcev povojnega obdobja Jožeta Brumna ste od blizu spoznali še v študentskih klopeh, ko se je leta 1960 kot predavatelj pridružil B-smeri na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Kaj pomembnega vas je naučil?

Koncept študija na B-smeri je bil že od začetka zelo praktično usmerjen. V tistem letu in pol, kolikor je trajal seminar, smo delali praktične naloge, oblikovali embalažo, prospekte in podobno, in Jože Brumen je bil v tej skupini pedagogov, pomembnih arhitektov, ki so se ukvarjali z oblikovanjem – v njej so bili še Grega Košak, Majda Dobravec Lajovic, Braco Mušič, Nana Lesnika – precej poseben. Posredoval nam je neko bolj splošno likovno znanje.

V tistem času je v slovenskem grafičnem oblikovanju prevladoval strog modernizem, tako rekoč matematični red, Brumen, ki je najprej študiral arhitekturo in potem odšel na likovno akademijo, pa je vpeljal bolj sproščeno oblikovanje, kar prikazuje tudi aktualna, njemu posvečena razstava v MAO. Nagnjen je bil k prosti izraznosti, s to sproščenostjo pa je vpeljal in vzdrževal v svojem oblikovanju tudi veliko subtilnost, zelo subtilen značaj oblikovanja, četudi je v njegovem delu, na elementih, plakatih, naslovnicah, čutiti neki matematični red, kar je zelo zanimiv in poseben pojav. In prav to se mi zdi, da je predal tudi meni.

Spominjam se, da smo za nalogo dobili oblikovanje kolaža iz črk in nad mojo nalogo je bil zelo navdušen, dvignil jo je v zrak, rekoč, poglejte, tako je treba, to je fajn. Še v študentskih letih me je povabil k oblikovanju oglasov v reviji za likovno kulturo Sinteza, ki jo je oblikoval. Hodil sem k njemu domov z osnutki, on pa jih je strokovno komentiral, kar mi je zelo pomagalo. Pozneje, med letoma 1968 in 1976, sem prevzel oblikovanje revije, a sem v obdobju, ko se je modernizem po svetu že začel sproščati in je oblikovanje postalo bolj pretočno, revijo temeljito spremenil. Brumnova Sinteza je bila zelo stroga z jasno izraženim geometričnim redom.

Ledino ste v slovenskem grafičnem oblikovanju zaorali predvsem s celostno podobo Ljubljanske banke, ki ste jo sooblikovali z Matjažem Vipotnikom, Janezom Suhadolcem in soprogo Judito, kar je obenem pomenilo, da ste izobraževali tudi bančne uslužbence, da so vse te elemente celostne podobe primerno uveljavili v praksi. Je bilo to, da ste kot pionirji postavljali temelje, prednost ali težava?

Pionirji grafičnega oblikovanja, tudi na področju celostnih grafičnih podob, so bili že pred našo generacijo, od njih smo se učili. To so bili Grega Košak, ki je oblikoval celostno podobo za Emono, Mercator, baterije Zmaj, Majda Dobravec, ki je oblikovala za tedaj veliko podjetje Šumi, Brumen, ki zasnoval celostno podobo RTV Zagreb in Časopisno in grafično podjetje Delo. Sam se štejem med njihove nadaljevalce.

Eden njegovih najbolj prepoznavnih projektov (v soavtorstvu z Matjažem Vipotnikom, Janezom Suhadolcem in soprogo Judito) je bila celostna podoba Ljubljanske banke. Foto Promocijsko Gardivo

A kljub tem zgledom predhodnikov so bili v podjetjih v tej smeri slabo poučeni, pravzaprav niso vedeli nič. Tako je bilo treba tudi v Ljubljanski banki od oddelka do oddelka, od vodij do vodij in jih poučiti in prepričevati, da so obrazci – v tistem času jih je bilo ogromno – zelo pomembna stvar. Da je obrazce treba ne samo funkcionalno urediti, ampak tudi likovno oblikovati, saj je z njimi v stiku veliko zaposlenih v podjetju in strank; da je to orodje poslovanja s prebivalstvom, gospodarstvom, tujino ... Smo pa pri svojem delu imeli izjemno podporo tedanjega direktorja Nika Kavčiča in njegovih članov uprave za vse posamezne sektorje.

Svoje delo smo razumeli zelo resno. Ljubljanska banka je imela ogromno poslovalnic po vsej Jugoslaviji in za vsako poslovno enoto smo odšli na lokacijo, zmerili in fotografirali fasado in naredili načrt za njeno opremo. Pri tem projektu sem delal do leta 1991, leta 1995 pa so se vodilni odločili za spremembe. Zadržali so napis in znak, ki je dobil še krog, kar pa ni slaba rešitev.

Vam je to, da ste študirali arhitekturo, in ne oblikovanja, omogočalo večjo širino?

Ne, tega ne bi rekel, gotovo pa je imelo vpliv. V arhitekturi je geometrija bolj poudarjena in razširjena, vsak prostor je geometričen, sploh pa je bil v tistih časih, ko je vladal modernizem. Danes je arhitektura bolj sproščena, napredovala je tudi tehnologija.

Toda grafično oblikovanje zahteva večjo subtilnost za drobne detajle, črke, poteze, gre za manjše formate in zelo prefinjene odnose, podobno kot v likovni umetnosti; v tem ji je oblikovanje blizu. Da pa je arhitekt dober grafični oblikovalec, mora imeti neko nagnjenje, sposobnost, občutek za te stvari. Danes veliko arhitektov dela v grafičnem oblikovanju, a oblikujejo slabe stvari. Zelo redki arhitekti so tudi dobri grafični oblikovalci.

Za enega svojih najljubših projektov šteje knjižno zbirko Nove revije Samorog. FOTO: Promocijsko gradivo

V nekem pogovoru pred leti ste bili kritični tudi do države, podobe naše zastave, olimpijskega komiteja …, torej širše, vse do nacionalnih simbolov.

Olimpijski komite je potem dobil zelo kakovosten znak, ki ga je oblikoval Jure Kožuh in ga še vedno uporabljajo, ta zastava pa je prava nesreča. Nastala je v naglici, v društvu oblikovalcev smo si zelo prizadevali, da bi dobili dobro zastavo, in na natečaju leta 2003 je bila izbrana rešitev Dušana Jovanoviča, a je niso sprejeli. Ob ukrajinski vojni se je pokazalo, da je preveč podobna ruski, sam pa sem prepričan, da imamo oblikovno eno najslabših zastav na svetu. Vse male afriške države imajo jasne in lepe zastave.

Že grb je nestrokovno in nespretno umeščen nanjo. Hrvaška zastava je zelo preprosta in ima velik grb na sredini zastave, podobno je na slovaški. Če bi bil tudi naš grb dovolj velik in na sredini, bi pomenilo veliko razliko. Mislim, da bi bilo treba vsaj začeti vzpostavljati zavest o potrebi, da je nekaj treba narediti.

Oznake za urgentni blok ljubljanskega kliničnega centra je ustvaril na začetku 80. let. FOTO: Promocijsko gradivo

Je po treh desetletjih sploh še mogoč korak nazaj?

Mislim, da je dosti možnosti za spremembe, ki bi se navezale na sedanjo zastavo. Po mojem mnenju se bo problem z rusko zastavo le še stopnjeval, zato bi o tem lahko začeli vsaj razmišljati, je pa to dolgotrajen proces. Najprej je treba priti do dobre rešitve, potem pa začeti proces prepričevanja. Navsezadnje tudi globalna podjetja, ki so tako po kapitalu kot po razširjenosti komuniciranja veliko večja od Slovenije, vsake toliko spremenijo svoj znak, ga osvežijo in za to porabijo veliko časa in denarja.

Kje vidite rešitev za dvig vizualne kulture v vsakdanjem življenju?

Nekaj v tej smeri s kakovostnim delom opravijo že oblikovalci, tako kot smo nekoč mi s svojim delom v Ljubljanski banki, z večanjem količine in razširjenosti kakovostnejšega oblikovanja se vzgaja zavest ljudi in s tem naročnikov. Lahko da se motim, a ko smo ustvarjali v tistem obdobju razvoja Jugoslavije in naše družbe, je nastalo zelo veliko dobrega oblikovanja. Pogojeno in spodbujeno je bilo z nekim splošnim prepričanjem in željo, da bo družba napredovala na gospodarskem in vseh drugih področjih, da bo šlo samo še na bolje. To se je poznalo tudi pri oblikovanju.