Ôgenj ôgnja

Starogrški filozof Empedoklej je verjel, da svet sestavljajo štirje večni elementi: voda, zrak, zemlja in ogenj, ki jih uravnavata ljubezen in sovraštvo. Tako kot voda, zrak in zemlja je torej tudi ogenj del človekovega naravnega okolja, zato je tudi beseda ogenj prastara in skupna mnogim indoevropskim jezikom.

V izsušeni poletni pokrajini, ki je zaradi podnebnih sprememb deležna vedno manj osvežilnih padavin in vedno višjih temperatur, ni treba veliko, pa vzplamti ogenj, ki se lahko hitro razširi v uničujoč požar … Tudi zato je prepovedano kurjenje ognja v naravi, čeprav je poletno posedanje ob tabornem ognju prav tako kot klepet ob ognjišču peči ali kamina v mrzlih zimskih dneh prijetno in pomirjujoče. Toda v nasprotju z ognjem v naravi je bilo ogenj na ognjišču tisočletja treba vzdrževati, da se je bilo ob njem mogoče greti ali na njem kuhati, zato je postal tudi sinonim za dom in varnost. Človek je torej ogenj že v svoji davni preteklosti znal uporabiti za svoje preživetje, celo za napredek in razvoj človeštva – a ga tudi izrabljati za njegovo uničevanje … Zato ima beseda ogenj lahko tako pozitivno kot negativno konotacijo – tudi ko se rabi v prenesenem pomenu.

Če je dekle živi ogenj ali je fant ves v mladostnem ognju, ko načrtuje svojo prihodnost, če srce gori v ognju ljubezni ali komu v očeh žari ogenj veselja in je ves ognjevit od navdušenja, če umetnik žari od notranjega, ustvarjalnega ognja …, je to čisto nekaj drugega, kot če kdo priliva olja na ogenj prepira ali razpihuje ogenj sovraštva, če mora iti skozi ogenj terorja ali se boriti v navzkrižnem ognju ali pa ga celo čaka večni ogenj. Če dam za koga roko v ogenj, sem prepričana, da je pošten, a se zato lahko tudi opečem, in včasih je za ogenj v strehi dovolj že nepremišljena beseda, zato se res ni smiselno igrati z ognjem … Biti nosilec olimpijskega ognja je čast, ki si jo je treba zaslužiti s trdim delom, biti zmagovalec v igri med dvema ognjema pač ni dovolj …

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Jožica Škofic.