O Japoncu, ki je v modo prinašal sladko svobodo

Pred dnevi se je modni svet poslovil od 81-letnega japonskega modnega oblikovalca Kenza Takade, ki je v tradicionalno francosko sceno visoke mode v začetku 70. let vnesel žive barve in drzne vzorce ter v nosljivih oblačilih brez zadržkov križal vplive vzhoda in zahoda. Za revijo Vogue je po upokojitvi že pred dvema desetletjema dejal, da je bilo njegovo delo vselej povezano s svobodo in harmonijo in da si želi, da bi se ga spominjali kot oblikovalca, ki je prečil meje.

»Njegova neverjetna energija, prijaznost in nadarjenost so bile nalezljive. Njegov duh bo živel večno. Mojster, počivajte v miru,« mu je v slovo zapisal aktualni kreativni direktor hiše Kenzo, Portugalec Felipe Oliveira Baptista, ki je umetniško krmilo hiše v lasti LVMH prevzel lani poleti. Prvi mož LVMH Bernard Arnault se mu je poklonil z besedami: »Kenzo Takada je od 70. let razširjal v modo poetično lahkotnost in sladko svobodo, kar je navdihnilo mnogo oblikovalcev za njim. Hiša, ki jo je ustanovil, še vedno raziskuje njegove poglede.«

Iz modne hiše Kenzo pa so sporočili: »Pol stoletja je bil gospod Takada velika osebnost v modnem svetu – vselej je v svet razširjal ustvarjalnost in barve. Njegov optimizem, veselje do življenja in velikodušnost ostajajo temelji naše modne hiše. Zelo ga bomo pogrešali in se ga vselej spominjali.« Od Japonca, ki se je čutil Parižana, in Parižana, ki je čutil, da je doma tudi na Japonskem, se je na twitterju poslovila tudi pariška županja Anne Hidalgo: »Izjemno nadarjen oblikovalec, ki je dal barvi in svetlobi mesto v modi. Pariz žaluje za enim svojih sinov.«



Tisti, ki so ga poznali, ga opisujejo kot nasmejanega človeka s smislom za humor. Kot je zapisal novinar South China Morning Posta Vincenzo La Torre, ki ga je ob njegovem 80. življenjskem jubileju in izdaji knjige o njegovem delu lani obiskal na domu na levem bregu Sene v Parizu, je izpostavil, da je bil videti dvajset let mlajši. Kenzo je še v začetku leta z nekaterimi tesnimi sodelavci ustanovil prestižno znamko življenjskega sloga K3, zaradi zapletov ob covidu-19 pa je po tednih boja umrl le nekaj dni po tem, ko je hiša Kenzo na pariškem tednu mode predstavila kolekcijo za prihodnjo pomlad in poletje.

Tudi sam je, čeprav je modno znamko leta 1993 prodal LVMH in se šest let pozneje upokojil, vse do zadnjega spremljal Kenzove modne revije. »Imam nostalgijo po modnih revijah in energiji, ki se skriva za njimi. Najbolj pogrešam ljudi, ki ustvarjajo v modi. Imajo veliko domišljije; res so ustvarjalni in polni veselja,« je povedal pred tremi leti. Toda v modi se je vse spremenilo – od tega, kako se izdelujejo oblačila, do števila sezon in načina širjenja informacij, je poudaril.

»Tudi znamka Kenzo se je zelo spremenila, a sem vesel, da resnično živi na ulici. Nenehno videvam mlade, zlasti Azijce, ki nosijo Kenzo po vsem svetu. Ponosen sem, ko jih vidim, všeč mi je nov dizajn in to, da je všeč mladim,« je dejal pred meseci, pri čemer je imel v mislih majice s tigrom zdaj že nekdanjih kreativnih direktorjev Kenza Humberta Leona in Carol Lim. Pohvale je izrekel tudi na račun aktualnega umetniškega direktorja Felipeja Oliveira Baptiste; da je uspešno vnesel lastno identiteto v znamko in da pelje Kenzo na novo ustvarjalno raven.


 

Zaljubil se je v Pariz

Za South China Morning Post je v enem zadnjih intervjujev vnovič razkril tudi podrobnosti o svoji življenjski in poklicni poti v Pariz, kjer je nameraval ostati šest mesecev, nato pa je ostal 56 let. Eden od sedmih otrok hotelirja iz Himedžija v bližini Osake je na željo staršev najprej študiral literaturo na univerzi Kobe, toda že v rosnih letih se je navduševal nad modo, ki jo je spoznaval v sestrinih modnih revijah. Naposled je opustil študij literature in se kot eden prvih fantov vpisal na modni kolidž Bunka. Že leta 1960 je prejel nagrado prestižne modne revije Soen in začel z oblikovanjem dekliških oblačil za eno od japonskih veleblagovnic.

Življenje pa se mu je spremenilo, ko so tokijske mestne oblasti pred poletnimi olimpijskimi igrami leta 1964 porušile stavbo, v kateri je živel, v zameno pa mu izplačale desetmesečno najemnino, s katero se je Kenzo prvič podal v svet. Učitelj mu je svetoval, naj gre z ladjo, saj da bo tako spoznal različna mesta; plovba od Jokohame do Marseilla mu je vzela skoraj dva meseca. V Parizu je pristal v majhni sobici za devet frankov brez lastne kopalnice v bližini Place de Clichy, bilo je zelo težko, je povedal. »Bila je zima in nisem imel denarja, pohajkoval sem po Elizejskih poljanah in Saint-Germainu. Bil sem osamljen in prestrašen, da ne bom mogel delati, potem pa sem začel študirati francoščino in po štirih mesecih, ko se je začela pomlad, sem se zaljubil v Pariz. Bilo je krasno. Vse kavarne so odprle vrtove in odločil sem se ostati,« je povedal.



Čeprav je študiral modno oblikovanje, nikoli ni sanjal, da bi postal oblikovalec v tedaj svetovni modni prestolnici, zdelo se mu je, da je preslab, da bi mu uspelo v Parizu. Na začetku je prodajal skice modnim oblikovalcem, leta 1970 pa odprl svoj butik v historični nakupovalni pasaži Galerie Vivienne z imenom Jungle Jap in ga z malo denarja opremil v slogu džungle Henrija Rousseauja, ene prvih slik, v katero se je zaljubil v Parizu. Takšne trgovine so bile tedaj zelo redke, je povedal, prav tako oblačila, ki jih je ustvarjal. Veliko si je izposojal tako iz francoske visoke mode kot tudi iz tradicionalnega japonskega kimona, pogumno je kombiniral tkanine, oblike in potiske z vsega sveta, uporabljal je plastenje in razvil samosvoj Kenzov slog. Njegova oblačila so bila pogosto prevelika, široka in niso ovirala premikanja; razumel je potrebo, da moda živi tudi zunaj modnih brvi. Tako je pot v Pariz tlakoval tudi svojim rojakom, kot sta Isej Mijake in Hanae Mori.
 

Modne revije šovi

Bil je del pariškega modnega trenutka v 70. letih, ki se je vrtinčil zlasti okoli nočnega kluba Palace, kamor so zahajali tudi Karl Lagerfeld, fotografa in umetnika Pierre (Commoy) et Gilles (Blanchard) in pevka Grace Jones. Za svoj velik preboj pa opisuje trenutek, ko je revija Elle njegova oblačila objavila na naslovnici, pa tudi svojo prvo modno revijo leta 1971 v Parizu, ki je privabila pomembne modne urednike iz sveta. Njegove modne revije so bile šov, poprej pa so bile statične in manekenke so na njih nosile številko. Na eni je modno brv postavil v cirkuški šotor, sam pa prijezdil na slonu. Kot je za Vogue dejala švedska manekenka Gunilla Lindblad, ikona hipijevske visoke mode, je bil Takada v 70. letih »eden najbolj vročih, zaželenih oblikovalcev v tistem času za manekenke« in sta se v tistem času Kenzo in Yves Saint Laurent podala v prêt-à-porter.



Ponudbo je sčasoma razširil z ženskih oblačil leta 1983 še z moško linijo, tri leta pozneje z linijo džinsa, konec 80. let pa je sledilce začel navduševati še s parfumi. Za najtežje čase je štel leto 1990, ko mu je umrl partner Xavier, poslovnega partnerja pa je zadela srčna kap in je prenehal delati. Zato je leta 1993 modno hišo za takratnih 80 milijonov dolarjev prodal družbi LVMH, saj je čutil, da sam zaradi številnih problemov ne bo zmogel sam. Leta 1999 oziroma pri šestdesetih letih se je upokojil.
V zadnjih dveh desetletjih je sodeloval pri mnogih projektih, med drugim je oblikoval uradna oblačila japonske olimpijske reprezentance za igre leta 2004 v Atenah pa tudi kostume za operne produkcije v Parizu in po svetu – nazadnje za Madamo Butterfly tokijske operne fundacije Nikikai –, z Avonom je v zadnjih letih ustvaril dve dišavi, oblikoval za japonsko znamko očal Masunaga, se ljubiteljsko ukvarjal s slikanjem in razstavljal v Parizu in Moskvi.

Njegov predstavnik je ob njegovem dokončnem slovesu dejal, da je ustvaril skoraj osem tisoč skic in da nikoli ni nehal slaviti mode in umetnosti življenja. Že leta 1972 je za New York Times izjavil: »Moda ni za peščico, temveč za vse ljudi. In ne sme biti preresna.« Ena Kenzovih najbolj znamenitih izjav je bila, da je moda kot hrana in da se ni dobro držati istega menija.
Direktor pariškega muzeja dekorativnih umetnosti Oliver Gabet je te dni povedal, da je bil Kenzo Takada zelo posebna osebnost v pariškem modnem svetu. »Mnogi ljudje, ki se niso marali, so se običajno strinjali v tem, da ga imajo radi.« Leta 1984 je bil odlikovan z redom vitez umetnosti in leposlovja, leta 2017 tudi z nagrado za življenjsko delo japonskega kluba modnih urednikov.