Ko so se danes zjutraj okoli 8.20 zaslišale sirene na Šubičevi ulici v Ljubljani in so gasilska vozila zavila pred narodni in prirodoslovni muzej je svoje vsakdanje poti upočasnilo kar nekaj mimoidočih in začelo upirati oči proti stavbi. Zaskrbljenost bi se najbrž stopnjevala, če ne bi pred domovanjem najstarejše kulturne ustanove pri nas stala skupina ljudi in z nasmeški opazovala dogajanje. V evakuacijski vaji, ki so jo pripravili v Narodnem muzeju Slovenije (NMS), so reševali dve osebi in šest predmetov. Prva med slednjimi je bila neandertalčeva piščal.

Najprej se rešujejo življenja, nato predmeti, je bilo največkrat slišati ob evakuacijski vaji, ki so jo v NMS pripravili v mesecu požarne varnosti. Ob tem so spomnili na trenutke, ko smo vsi zadrževali dih in spremljali poročila o tem, kako so ognjeni zublji požirali brazilski narodni muzej z vsemi dragocenostmi vred in opazovali posnetke, ko je padlo ostrešje pariške katedrale Notre-Dame.

Gorazd Lemajič si je nadel jopič z napisom Odgovorna oseba za evakuacijo ter stekel v muzej reševat nacionalne dragocenosti. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Tudi Gorazd Lemajič, konservator-restavrator in vodja varnosti v NMS, je o načrtu evakuacije muzealij začel razmišljati, ko je svet obnemel ob prizorih gorečega Notre-Dama. Ker je sodeloval pri postavitvi stalne razstave, konserviranju in restavriranju predmetov in umeščanju v vitrine, je tudi zelo dobro seznanjen s tehniko odpiranja različnih tipov vitrin in varnega prenosa iz potencialno ogroženega prostora. S kolegi arheologi so zato pripravili izbor najdragocenejših razstavljenih predmetov in načrt njihove evakuacije iz vitrin. Na prednostnem seznamu reševanja je sicer 18 vitrin, v včerajšnji akciji so reševali predmete iz šestih.

Gorazd Lemajič je bil med včerajšnjo vajo tudi tisti, ki si je nadel jopič z napisom Odgovorna oseba za evakuacijo, s katerega je visel plastificiran rumen list, nekakšen plon cetlc, kako ravnati, ko gre zares – ali pa vsaj za čisto zaresno vajo. Skozi dve podobni je že šel in iz lastnih izkušenj povedal, da mu je tudi takrat, pa čeprav je bila samo vaja, kakšna stvar spolzela iz spomina.

Reševanje 60.000-letnice

Po scenariju na današnji vaji je zagorelo v preddverju. Istočasno ko so se gasilci borili z namišljenim ognjem, se je začelo reševanje ljudi. Na zgornjem balkonu muzeja sta obstali dve osebi, proti katerima se je že kmalu dvignilo dvigalo. Ko je bilo jasno, da v hiši ni nihče več ujet, se je začelo reševanje predmetov, ki so del nacionalnega spomina in tudi identitete.

Prva na vrsti je bila najstarejša piščal na svetu na svetu iz jame Divje babe. Vitrina, v kateri je shranjena 60.000-letna krhka dragocenost, je zelo dobro varovana, zato samo odklepanje in namestitev v varno embalažo traja približno pet minut. Opazovalci od zunaj smo lahko videli samo srebrn kovček, ki ga je prevzel odgovorni kustos in prenesel na prvo varno točko, v zunanji lapidarij NMS. Od tam so naj bi jih v spremstvu policije odpeljali na drugo varno točko, v državni zbor, kjer bi bi ostali 24 ur, potem pa bi jih prepeljali v centralni depo NMS ali v depo na Metelkovi, je Maja Bahar iz službe za komuniciranje NMS predstavljala evakuacijski načrt, stoječ med dvema gasilskima voziloma, od koder so gasilci izvlekli cevi.

Silvo Kuntarič, vodja gasilske evakuacije, je razporejal svoje može na prizorišču. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Za neandertalčevo piščaljo so bile na vrsti najdbe z barjanskih kolišč in med njimi posebej dragocen idol z Ljubljanskega barja. posoda iz žgane gline, oblikovana kot človeško telo z ornamentom. Vitrino, v kateri je shranjen predmet iz 3. tisočletja pred našim štetjem, so prekrili s kovinskim pokrovom in tako preprečili stik ognja z vitrino.

V naslednji vitrini so reševali bronastodobno orožje, orodje in nakit. Med predmeti je tudi znamenito, 3600 let staro bodalo z Iga. To je bilo med 45 predmeti, ki so jih leta 1985 ukradli iz muzeja. Po dolgi akciji, v kateri sta sodelovala Interpol in mednarodni Register ukradenih umetnin, so ga v zbirko vrnili julija 2018. Kot je tedaj povedal kustos za prazgodovino Peter Turk, je bronasto bodalo eden redkih predmetov, ki prikazuje mojstrsko obrtno znanje livarjev na območju današnje Slovenije v 2. tisočletju pred našim štetjem. Kovček s temi predmeti je  Turk prevzel tudi v tokratni reševalni akciji.

Ko so muzealije prinesli iz stavbe, so jih najprej nesli na prvo varno točko, nato še ne drugo. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Medtem je iz notranjosti prišlo sporočilo, da so gasilci ocenili, da je objekt v takem stanju, da bodo iz njega odnesli samo štiri predmete, potem bo treba zaključiti posredovanje. Prav v tistem času je Lemajič reševal najstarejše zlato z območja Slovenije, zlate našitke iz Bleda. Izjemna predmeta sta bila del zaklada; skupino predmetov so v času bronaste dobe kot daritev božanstvom odložili na breg Blejskega jezera, ki je bilo pomembno kultno središče, je opisovala Maja Bahar in pogledovala na uro.

Na zgodovinski in evakuacijski časovnici se je medtem pozornost preselila v železno dobo in prav tako znamenito situlo iz Vač. Ker bi bilo v danih razmerah reševanje preveč zapleteno, so tudi to vitrino prekrili s kovinsko oblogo. Zadnja vitrina, ki so se je lotili je bila vitrina z najdbami z Magdalenske gore na Dolenjskem, prav tako železnodobnega, halštatskega najdišča. V njej je 13 predmetov, ki so jih spravili v večji kovček.

Ključnih 15 minut

Medtem je iz stavbe že prišel tudi Gorazd Lemajič, zadovoljen, ker je vaja uspela in ker jim je uspelo v zastavljeni časovnici zaščititi predmete. Za šest vitrin so potrebovali 15 minut, za vseh 18 bi sicer potrebovali od 45 do 60 minut. Predmetov tokrat v resnici seveda niso jemali iz vitrin, so pa skoraj v celoti izpeljali predvideni protokol, s prevozom predmetov v državni zbor v spremstvu policije vred. »To je zelo pomembno, takšni predmeti morajo biti ustrezno varovani, saj je to naša pomembna dediščina.«

Kustos za prazgodovino Peter Turk prevzema predmete. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Lemajič je sicer eden od treh zaposlenih, ki lahko prevzamejo vodenje v takšnih primerih, in čeprav je na dveh podobnih vajah že sodeloval, je bila tokratna spet nekaj posebnega, saj zaradi jeklenke in maske, ki si jo je moral nadeti ob vstopu v stavbo, ni mogel nositi očal. Zato je bilo brskanje med ključi in odklepanje vitrin bolj zahtevno, je pripovedoval. Težko si je predstavljati, kako bi bilo, če bi se kaj takega v resnici zgodilo, v vsakem primeru pa je treba, je dodal, upoštevati navodila gasilcev in reševati, dokler je dovolj varno – »pa tudi če rešimo samo neandertačevo piščal«.

Silvo Kuntarič, vodja tokratne gasilske evakuacije iz Gasilske brigade Ljubljana, je ponovno poudaril, da naprej rešujejo življenja in istočasno gasijo, nato rešujejo premoženje. Kako poteka intervencija, je odvisno od tega, kdaj zagori in kakšna je razsežnost požara – ali je to dopoldne, ko so v muzeju obiskovalci, ali ponoči, ko nikogar ni in je treba hitro vzpostaviti stik z odgovorno osebo in odkleniti vrata. To je bila sicer ena redkih požarnih vaj, pri katerih so preverjali, kako spraviti na varno relikte nacionalne identitete, čeprav je dobro, da so ustanove na to pripravljene, je dejal Kuntarič. 

Med predmeti so najprej reševali najstarejše glasbilo na svetu. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Akcija je bila tako tudi nekakšen opomnik, da je evakuacijske načrte smiselno preizkusiti z vajo. Številni muzeji so namreč v starejših stavbah, na kar je opozoril Jure Šuštaršič, inženir tehniške varnosti iz podjetja Vajda: »V starejših objektih, ki so tudi spomeniško zaščiteni, je problem visoke obremenitve elektroinštalacij, saj se sistemi vedno znova nadgrajujejo na že obstoječe instalacije, ki so potem preobremenjene.«

Irena Lačen Benedičič z ministrstva za kulturo je dejala, da imajo muzeji in podobne ustanova pripravljene evakuacijske načrte, zavedajo se tudi pomena varovanja premične dediščin. »V teoriji je znano, kaj je treba narediti, v praksi pa se manj dogaja,« je ugotavljala tudi predstavnica ministrstva. »Želim, da bi ostali pri vajah in da bi jih bo veliko, da bomo dediščino lahko prenesli zanamcem.«