Najboljši na pomoč

»Bog ve, ali bi tisti japonski grad zgorel, če bi imeli naše gasilce,« se je čisto resno vprašala mama, ko smo hvalili gasilce, dokazano najboljše na svetu. Z gasilskega tekmovanja v ZDA so se namreč vrnili ovenčani z naslovom svetovnih prvakov.
V ekipi so bili večinoma prostovoljni gasilci. To je tudi posebnost naše države. Imamo zelo malo poklicnih gasilcev, v 1345 prostovoljnih gasilskih društvih pa je več kot 165.000 članov, vsako leto dobijo še okoli 3000 novih.

Čeprav se zdi, da so gasilska društva rezervirana za podeželje, še zdaleč ni tako. Prav mesta, ko je treba hitro in veliko pogasiti ali v poplavah izčrpati vodo, se lahko najbolj globoko priklonijo gasilcem. Še na avtocestah pomagajo ne le poklicni, ampak tudi prostovoljni gasilci. Oboji opravljajo javno službo. Le da prostovoljni gasilci tega ne počnejo za plačo. Ker jo služijo drugje in imajo žal velikokrat težave v službi, ko bi radi odšli na intervencijo.

Z gasilci se v mladosti nisem veliko ukvarjala. Povezovala sem jih bolj kot ne z gasilskimi veselicami, pozneje sem jih videla le kot nekaj, kar spada v ruralno okolje. Po dveh hudih poplavah, ko nam je poplavilo hišo, in dveh naših neumnostih, ko smo se zaklenili ven, jih nadvse cenim.

Žal so nekateri požari vendarle prehitri in premočni, da bi jim bili kos tudi najboljši gasilci na svetu. Tudi poplave so velikokrat prevelike, da bi gasilci lahko rešili situacijo. In vendar jih imamo radi. Ker gredo v vsako akcijo tako požrtvovalno, kakor da njihovo življenje visi na nitki. Čeprav gre »le« za mačko na drevesu. In tudi zato jim damo tiste evre, ko pridejo ob koncu leta s koledarji, in verjetno tudi zato njihovih več kot 700 veselic po državi vsako leto obišče milijon in pol ljudi. Ruralno ali ne, v svojem početju so iskreni. Na veselicah in pri pomoči.