Petnajsti februar 1994 je bil torek. V Lillehammerju so bile zimske olimpijske igre, burja na Vipav­skem je povzročila razdejanje, varnostni svet OZN se je ukvarjal z vojno v Bosni, sredi Slovenskih novic pa je na osmih časopisnih straneh prvič izšla priloga Ona. Kdo je lepotica divjega pogleda in polnih ustnic, so se spraševali ob fotografiji Severine, miss Slovenije Metka Albreht je izdala, kdo so njeni trije naj moški (oče, potem dolgo nihče), Stojana Auerja so oblekli v športnoelegantna oblačila. Žensko uredništvo je jasno zapisalo, da bo to priloga o močni ženski. »Ženski z velikim ž.«

In tako je šlo naprej 25 let do danes. Pet let je priloga izhajala najprej na 14 dni, potem vsak teden, 4. maja 1999 pa je postala nova slovenska revija, rojstnodnevno darilo ob 40. obletnici Dela. S sloganom Živeti kot ženska so jo takrat razdelili v pol milijona poštnih nabiralnikov oziroma s tedensko naklado 180.000 izvodov je bila obvezen del torkovih Dela in Slovenskih novic. Ambicije niso bile majhne: postati najvplivnejša slovenska ženska revija. Ko je leta 2000 dobila tudi mesečno izdajo Ona Plus, je bil njen pohod na prvo mesto neustavljiv. Danes je Ona najbolj brana slovenska priloga. Ona Plus pa najbolje prodajana slovenska ženska revija.

 

Tudi tabu teme

Ona je vsa leta postavljala v ospredje žensko in ob njej so bili moški (prvo obdobje celo precej razgaljeni), otroci, lepota, kuharija, nasveti strokovnjakov, potovanja, razvajanja, rekreacija, zdravje ... Ko je postala priloga dveh časnikov, je Ona dosegla bistveno širše bralstvo, s tem pa se od lahkotnejših tem obrnila k težjim, kompleksnejšim in nemalokrat tabu zgodbam. Ni se bala soočiti s temnim svetom nasilja v družini, problematiko samskih žensk, intimnimi zgodbami bolečine, družbeno razslojenostjo, revščino, raznimi oblikami zasvojenosti, a tudi številnimi alternativnimi potmi do zdravega in srečnega življenja.

Dobrodelnost ni bila le tema člankov, ampak rdeča nit številnih Oninih akcij, ki so jih pripravljali v sodelovanju z različnimi organizacijami. Ona je bila vedno močna v zgodbah, tudi z literarnimi natečaji (Onina zgodba; modna, erotična ...). Bralstvo so navduševali (in razburjali) številni kolumnisti in avtorji svetovalnih rubrik (Artur Štern, Marijan Košiček, Dušan Merc, Desa Muck, Alenka Berlot Košiček, Andrej Perko), priloga je znana tudi po poglobljenih intervjujih, med katerimi sta po odmevnosti izstopala predvsem dva. Intervju s psihiatrom Janezom Rugljem in ­antropologinjo dr. Vesno V. ­Godina. Že devet let tik pred 8. marcem v uredništvu izpostavijo ženske, ki pomembno zaznamujejo preteklo leto in eno ovenčajo z ­naslovom ona 365. Ne pozabimo, da je bila Ona ves čas z eno nogo tudi v svetu glamurja: s Sonio ­Rykiel na njeni zadnji reviji v Parizu, na obisku tovarne ur Cartier ...


 

»​Nekaj boste že scmarile«

Jure Apih, ki je bil takrat član uprave Dela, se spominja, da so v devetdesetih z razdelitvijo podjetja na Delo Revije in časopisno hišo v Delu ostali brez revij. Ker je bilo težko zbrati dovolj prihodkov od oglasov, so najprej ustanovili Slovenske novice, potem so si zamislili revijalne priloge za vsak dan v tednu. Tako je nastala Ona kot konkurenca takrat priljubljeni reviji Jana, priložena obema časopisoma je imela visoko naklado, hkrati je pospeševela prodajo obeh časopisov. To je zagotovo zgodba o uspehu, je dodal Apih. Prva urednica priloge je bila leto dni Melita Berzelak, kasneje je odšla k reviji Jana. »Spomnim se, da se nadrejeni uredniki v koncept niso kaj dosti vpletali, prej bi rekla, da so nam, puncam, prepustili, češ, nekaj boste že scmarile.

Znašle smo se torej, kot smo najbolje vedele in znale.« Dolgoletna in tudi sedanja urednica Sabina Obolnar je povedala, da so se smer, razmišljanje in prodornost revije gotovo obrnili z ustanovitvijo ženske vlade v senci leta 2000 pod okriljem priloge.
Takrat je v uvodniku zapisala: »Nimamo političnih ambicij, razmišljamo samo, kaj bi bilo dobro za nas in za vse ljudi.« Sabina Obolnar je med temami, ki jim v uredništvu posvečajo posebno pozornost, izpostavila predvsem nasilje za domačimi stenami.

»Aprila 2015 smo v državni zbor vložili peticijo skupaj z Društvom SOS telefon in Društvom za nenasilno ­komunikacijo. Najprej jo je obravnaval pristojni odbor za delo, ­družino, socialne zadeve in ­invalide ter vladi predlagal ­nadaljnje korake. Nekateri so se že zgodili. In naprej? V ­uredništvu One so povedali, da njihovo ­poslanstvo še ni končano in da imajo še marsikaj povedati. Onina zgodba se torej nadaljuje ... ob torkih.