Matura in kavbojke

Prišel je, kot bi rekel Fran Levstik, dan boja z velikanom. Znanje, ki je štiri leta kapljalo v ­gimnazijska ušesa, bomo predstavili strogim ocenjevalcem. Matura. Bili smo zadnja generacija, ki je morala na maturo, naslednja, že ­delež­na vseh novotarij usmerjenega izobraževanja, mature ni imela. In učiteljskemu zboru je bilo v resnici težko in hudo, da bo matura, ta obredni konec šolanja, ukinjena.

Učili smo se brez ­resnega ­voznega reda.

A tistega dne je šlo zares. Na mizi je bilo petdeset listkov. Belina listka je bila obrnjena navzgor, vprašanje je gledalo proti mizi. Zgodovinar, geograf, sicer tudi razrednik, in filozof. Zgodovinar je bil še iz partizanske generacije. Rad je povedal, da je hodil na isto gimnazijo, na kateri je ­desetletja pozneje učil. Takoj po vojni je hodil k pouku s partizansko pištolo, tako je vsaj govoril, in jo diskretno odložil na mizo. Pri ocenjevanju je pištola kar težek argument.

Geograf in razrednik je bil, bi sklepal danes, ­pripadnik skupine, ki so jo v tistih letih imenovali anarholiberali. Morda je bil meščanska desnica, če to ni bilo eno in isto. Izjemen mož. Strog in pravičen. Filozof je bil bolj svobodnjaške sorte. Zdel se mi je rahlo zapoznel hipi. Zgodovinar, strog profesor, ki je svoj globoki smisel za humor odlično skrival, mi je ponudil, naj izžrebam maturitetno vprašanje. A preden sem začel odgovarjati, me je še enkrat premeril od nog do glave. »V kavbojkah? Se na maturo pride v kavbojkah?«

Prebledel sem. Kakšen je pravilen odgovor?

Rešila sta me geograf in filozof. »Miro, saj je tudi en član komisije v kavbojkah in majici,« je zgodovinarja ustavil geograf in pokazal proti filozofu, obutemu v lesene cokle. Se na maturo pride v kavbojkah, je edino vprašanje, ki se ga spominjam z zrelostnega izpita. In spominjam se tega, da je namesto mene pravilen odgovor izrekel profesor.