Sanjal o majhni koči v gorah, pristal na Koroškem, napisal knjigo o Sloveniji

Tujci, ki obiščejo Slovenijo, praviloma ne skoparijo z besedami hvale in navdušenja nad lepotami podalpske deželice, tako napredne in razvite, pa čeprav se je izvila iz jarma socializma. Sam Baldwin, Anglež, ki je okusil življenje v šestih državah, je vse to prekosil z ljubezensko izpovedjo, odo Sloveniji, knjigo Dormice & Moonshine, Falling for Slovenia, kar bi lahko okvirno prevedli Polhi in žganje, Kako sem se zaljubil v Slovenijo. Iskrica je preskočila pred več kot pol drugim desetletjem, v hribih na Koroškem.

V resnici se je Sam Baldwin s Slovenijo zapletel že pred tistim dnem, ko sta z bratom prišla v Mežico na ogled stare koče globoko v hribih – ali kar na Hribu, kakor je v knjigi preimenoval kraj. »Rad bi, da ostane skrivnost,« je dejal v telefonskem pogovoru. Medtem se je iz Slovenije namreč že odselil, a ne predaleč, živi v okolici Beljaka in prisega, da bo vedno zaljubljen v Slovenijo.

Ne bi mogli reči, da je bila Slovenija prva. Sam Baldwin je živel in delal v domači Angliji, na Škotskem, v Kanadi, na Japonskem, za krajši čas tudi v Španiji. Prav tako to ni prva njegova knjiga o državi, kjer je že živel. Daljni Japonski, kjer je pred dvema desetletjema preživel dve leti, je posvetil knjigo For Fukui' Sake, Two years in Rural Japan, ki se je prodala v več kot 10.000 izvodih.

Tudi tam je živel na podeželju, kjer nihče ni govoril angleško, on pa bistveno premalo japonsko, da bi lahko trajalo. »A kljub izzivom je bila izkušnja neverjetna. Tudi tam imajo visoke gore in veliko snega, zato sem bil zelo srečen,« je dejal 45-letni sogovornik, sicer avtor člankov za svetovno znane medije, kot so The Guardian, The Times, The Scotsman, The Observer, Men's Health, in vodnike (Snow-Search Japan, Skiing Europe, 1001 Escapes).

Prave gore in prava zima

Gnalo ga je za gorami in snegom, in ne s trebuhom za kruhom. »V Angliji nimamo niti visokih gora niti snega, prav to dvoje pa me je vedno fasciniralo in sem si želel živeti nekje, kjer imajo prave gore in pravo zimo.« Tudi zato sem pri 21 letih šel za eno leto v Kanado, kjer je delal v enem od smučarskih središč. »Takrat sem spoznal, da je res mogoče živeti obkrožen s hribi. To je za Slovence morda nekaj samoumevnega, za Angleže pa nikakor. Začelo se je torej s sanjami: Morda pa nekega dne ...«

Potem se je v isto zanko zapletel njegov brat. Tudi on je šel delat v Kanado ter se vrnil z enakimi občutki in tako sta družno sanjala: »Morda bova nekega dne našla manjšo kočo nekje visoko v gorah …« Pravzaprav sta sanjarila, se popravi sogovornik, v resnici nista verjela, da bi se to lahko uresničilo.

Kljub temu sta začela po spletu spremljati ponudbe, ki bi se lahko približale njunemu majhnemu proračunu. »Kmalu sva ugotovila, da niti približno ne pridejo v poštev nepremičnine v nam Britancem bolj znanih državah, kot sta Avstrija in Italija, zato sva se pomaknila proti srednji in vzhodni Evropi, gledala po Srbiji, Romuniji, Bolgariji in tako odkrila tudi Slovenijo.«

Za začetek sta prišla za en teden, kampirala in potovala po državi, prišla tudi v Mežico ter začutila melanholijo nekdanjega rudarskega kraja, ki je nekoč imel smučišče, hotel in bazen. »Zanimivo je slišati Slovence govoriti o Mežici. Dobil sem vtis, da je to še vedno lep kraj, saj ga obkrožajo gore in gozd, hkrati pa sem med pogovorom z domačini pogosto slišal, kako je bil to v času, ko je rudnik še deloval, živahen kraj. Kot da bi, ko so zaprli rudnik, izgubil srce.«

A prav nad Mežico je sogovornik pustil srce, z bratom sta kupila tristo let staro kočo, v kateri so nekoč sušili klobase, in od takrat je vse proste dni, ki jih je imel na voljo, preživel na Koroškem. »Vsakič, ko sem prišel, mi je bilo bolj všeč. Tu sem si želel preživeti več časa, a takrat se ni zdelo mogoče, ker delo na daljavo pred pandemijo še ni bilo tako uveljavljeno. Potem pa se sem razšel s takratnim dekletom in se odločil, da grem za vsaj nekaj časa živet v Slovenijo, v svoj mali vikend.« V Sloveniji je živel približno pet let, večinoma v Ljubljani, na Koroškem pa je imel – vikend.

Nacionalne posebnosti

Poleg besede vikend je v knjigo, napisano v angleščini, vpletel še druge slovenske besede in besedne zveze, ki posredno razkrivajo značilnosti slovenskega nacionalnega značaja, kot so polh, čebela, šnopc, koline, gostilna, burek, belokranjska pogača, jota, štruklji, lipa, kurent, Stara trta, Na zdravje, Jej, jej!, Naj sosedu crkne krava … S prikladno distanco tujca se je v duhoviti pripovedi poglobil v nacionalne bizarnosti, kot je polharija, nacionalne junake – pred leti je bil to Martin Strel in žal že pokojni Davo Karničar –, nacionalne strasti, med katere sodi čebelarstvo, nacionalne navade, denimo ponujanje žganja gostom, ali nacionalne slabosti, kakršno je pregovorno prepiranje s sosedi. In osvojil je tudi nacionalni ponos, Triglav, z vodnikom!

Medtem ko potuje po podalpski deželici, odstira stereotipe in tudi kakšnega poruši. Tako kmalu ugotovi, da lov na polhe ni nacionalna značilnost, prej regionalna, kajti tudi med Slovenci so takšni, ki tega ne poznajo, predvsem pa so ga številni sogovorniki zgroženo zavrnili: »Kaj pa govoriš, seveda ne jemo polhov!«

Drugačen vtis je dobil o žganju, schnappsu ali šnopcu, kakor tudi zapiše. »To pa, vsaj po mojih izkušnjah, ni le regionalna značilnost. V večini krajev, kakor sem prišel, so mi ga ponudili, tudi zelo zgodaj, kar prav gotovo ni običajno v Veliki Britaniji,« med smehom naredi primerjavo. Navada Slovencev, da gostu ponudijo žganje, ne glede na to, ali je zgodaj zjutraj, popoldne ali zvečer, ga je sicer spomnila na navado Angležev, da ob vsakem času gostu ponudijo čaj.

Sam Baldwin je, kakor pravi Anglež, vljuden in lepih manir, tudi takrat, ko mu je sosed ponudil šnopc, je tega spil in prikrival grimase, ki so se mu ob pitju prikradle na obraz. Seveda je takoj spet dobil nov kozarček, ne glede na pritoževanje. A ko je soseda vprašal, koliko tega zvarka spije, je odgovoril: »Oh, jaz tega ne pijem.« »Saj ga piješ zdaj!« »Seveda, ker imam goste.« Tako je izvedel, kakšna je socialna vloga šnopca v slovenski družbi.

Med stereotipi izpostavi tudi nevoščljivost oziroma prepire s sosedi. »Ko so mi povedali za to značilnost, sem sprva mislil: 'Oh, to ni že res.' Toda ko sem živel tukaj, sem ugotovil, da je v Sloveniji res precej običajno.« Še več, poskušal je igrati vlogo mediatorja in že meril na Nobelovo nagrado za mir, a neuspešno.

Pri Slovencih opaža tudi, da so zelo športni in aktivni, veliko se gibajo, hodijo v hribe ob koncih tedna, otroci so zunaj, igrajo nogomet in košarko, to je nekaj, kar je na Otoku redkost. »To je morda res stereotip, a je pozitiven, čudovito je, da so ljudje aktivni in ohranjajo zdrav življenjski slog. To mi je zelo všeč.«

Slovnica lahko povzroči poškodbo možganov

Tudi njegova zaljubljenost je prešla več faz. »Ko sem prvič obiskal Slovenijo, sem imel pred oči romantizirano podobo, lepe in urejene vasi s panjskimi končnicami in lesenimi ograjami, kjer ljudje še vedno kuhajo žganje. Ko sem se preselil, pa sem ugotovil, da je bistveno bolj sodobna in napredna država. Mnogi Britanci in prebivalci držav Zahodne Evrope imajo napačno podobo o Sloveniji. Bistveno bolj je podobna Zahodni Evropi, a še vedno je začinjena z značilnostmi Balkana.«

Z značilnosti Slovenije se je Baldwin poigral tudi oblikovno in jih izdal v lastni blagovni znamki z imenom Breg. Med izdelki najdemo preoblikovani zavojček legendarnih cigaret Filter 57 s posebnim opozorilom: Slovenska slovnica lahko povzroči poškodbo možganov. S slovenščino se je spopadal ves čas, tudi na več tečajih, svoje znanje jezika zdaj ocenjuje kot osnovno, dovolj dobro, da se lahko sporazumeva z najbližjimi sosedi na Koroškem, ki ne govorijo angleško.

»Slovenci govorijo zelo dobro angleško, zato Slovenija ni prav dober prostor za učenje slovenščine,« ugotavlja. Prav na tečaju slovenščine v Pionirskem domu v Ljubljani je spoznal svojo ženo, potomko koroških Slovencev, ki se je želela spet povezati s svojimi koreninami. Poročila sta se pred dvema letoma in živita v bližini Beljaka. »Zanimivo je, da sem, ko sem živel v Ljubljani, potoval dlje na Koroško kot zdaj,« vzklikne.

Temu sledi neizogibno vprašanje, na kateri točki je ta odnos, kam pravzaprav vodi ta zveza na daljavo? »Trenutno imam občutek, kot da imam s Slovenijo ljubezensko razmerje. Res ne živim tam, a vsakič, ko se pripeljem čez mejo, me prešine poseben, čaroben občutek. Morda je ravno zato tako romantično, ker ne živim tam in se mi ni treba ukvarjati z vsakdanjostmi. Prav gotovo ne pogrešam 'upravna enota'. Morda je to recept za večno ljubezen,« se smeje sogovornik.