Letno poročilo v desetih delih

Kaos vsakdanjega življenja družine z dvema otrokoma, ki zlagoma odraščata v svojem ritmu, ob katerem tempo lovita starša, je tema, ki ne potrebuje dodatne razlage ali drobnega tiska. Le na družinskih fotografijah bi najbolj očitne sledi tistega kaosa morda raje odstranili. Par staršev, sestavljen iz gledališke režiserke, pisateljice in kolumnistke Ivane Djilas in glasbenika Boštjana Gombača, pravi: Mi nismo taka družina. Njihove družinske fotografije, ki jih je naredil mojster gledališke in portretne fotografije Peter Uhan, so razstavili v Mali galeriji Cankarjevega doma pod naslovom Letno poročilo/Annual Report.

Zakaj letno poročilo? Ker je natanko to, letno poročilo, pravi Peter Uhan, katerega podpis najpogosteje videvamo pod fotografijami SNG Drama Ljubljana in SNG Nova Gorica. Vsaka fotografija je nekakšen povzetek tega, kar se je dogajalo v posameznem letu. V tem primeru se je nanizalo deset takih poročil, torej deset let v življenju družine Ivane Djilas in Boštjana Gombača, opisanih z malo besedami, a z zelo zgovornimi fotografijami.

A vi to resno?!

Prva nosi letnico 2012, ob njej piše: A vi to resno? V ospredju stoji malček v plenici, za njim sedi bratec, ki še ni shodil, zraven oče glasbenik in njemu pripadajoča oprema, v ozadju se mati bori z dimom, ki se vali iz pečice, po zraku leti letalce … Vse to z gledališko estetiko, značilno za fotografije Petra Uhana, katerega poti z družino so se sprva prepletle poklicno, pozneje so se povezali tudi zasebno.

Fotografija, ki deluje kot nekakšna karikatura vsakdanjega življenja staršev z majhnima otrokoma, je pravzaprav nastala kot svojevrstna zahvala ali sporočilo v slogu »vse je v redu«. »Potrebovali smo družinski portret, da bi se zahvalili zdravnikom in vsem drugim, ki so nam pomagali v dramatičnem prvem letu življenja najinih otrok,« je v spremnem besedilu ob razstavi zapisala Ivana Djilas, ki je boj za preživetje para umetnikov predstavila že v romanu Hiša iz leta 2017. Hkrati so, kot je dodala v pogovoru, čutili potrebo, da se skupaj, kot družina, izražajo v tej svoji stiski.

Resen družinski portret ni prišel v poštev, ker preprosto niso taka družina, poleg tega so vsi vpleteni odrasli pripovedovalci zgodb (do zdaj sta se, kot je razvidno že iz samih fotografij, v tem izmojstrila tudi otroka), zato je iz vsakega fotografiranja nastal večdnevni projekt snovanja, izbiranja prizorišča, pripravljanja scene … Na koncu pa se je tudi zgodilo, da je moral Peter Uhan izdelek posneti v le nekaj minutah, kajti pozornost majhnih otrok ima lahko precej omejen rok trajanja. Da o mački niti ne govorimo.

Čeprav si v tistem prvem kaotičnem in zahtevnem letu starša še nista mogla predstavljati, da bi iz tega nastal večletni projekt, se je prav to zgodilo, in tako se ob koncu vsakega leta prej ali slej eden od treh odraslih pojavi z vprašanjem: Kaj bomo pa letos fotografirali?

Opomnik minljivosti

Otroka sta vedno v središču pozornosti, pred očmi gledalcev rasteta in odraščata, vse bolj izražata svoj značaj in sta hkrati nekakšen opomnik neizbežne minljivosti, je razmišljal Peter Uhan. To bi lahko bil vsakdanjik številnih družin, kronološki posnetek dogajanja, v katerem vsaka podrobnost šteje in sestavlja košček mozaika. Detajli, ki jih vidimo na fotografijah, niso naključje, vsekakor pa so veliko bolj očitni na velikem formatu, denimo letalce, ki se pojavi na treh, ali knjiga Moj boj Karla Oveja Knausgårda, ki jo drži v rokah ponosni oče.

Vse fotografije so posnete v Hiši, razen dveh; ena je nastala v Lutkovnem gledališču Maribor, druga pa zaznamuje nekakšen nov začetek in predvsem ločitev od – Hiše. Ta posredno nastopa tudi na fotografiji iz leta 2016, na kateri vladajo superheroji, medtem ko mama v ozadju za računalnikom piše roman. Na steni pa prva fotografija iz serije letnih poročil.

Iz skupine izstopa tudi predzadnja, posneta leta 2020. To je fotografija, ki ima še najmanj vizualnih podatkov; družina se valja po postelji, z novo članico iz vrste mačk in s pripisom Negativni. »Vsako leto smo poskušali narediti čim bolj zabavno fotografijo, se pošaliti na svoj račun, iz zmede, ki vlada v našem življenju, leto 2020 pa ni bilo smešno. Kakorkoli smo poskušali duhovičiti, ni delovalo. Včasih je samo življenje bolj dramatično kot življenje v gledališču, in to se nam je zgodilo predlani,« je dejala Ivana Djilas.

Ko se čas ustavi

S Petrom Uhanom sta se sprva šalila, da bosta po 18 letih pripravila razstavo, toda očitno je čas zanjo dozorel že prej. Časovnice za naprej sicer nimajo, a je jasno, da se projekt nadaljuje, z vsemi prikupnimi tegobami vred. Ali kakor je bila slikovita Ivana Djilas: »Peter je nemogoč. On ima sposobnost ustaviti čas. On si ne vzame časa, on ima čas. Preprosto zavrača možnost, da bi padel v to histerijo, v kateri smo vsi.« In ko že mislijo, da je vsaj za tisto leto vsega konec, se še vedno zgodi, da pokliče s predlogom, ali ne bi vsega še enkrat ponovili.

Fotografije niso le del družinskega albuma, ampak jih je mogoče opaziti na različnih lokacijah, kamor so jih pošiljali ob koncu leta; na ginekološki kliniki, v porodnišnici, v pisarni lutkovnega gledališča, pri prijateljici v Beogradu … »V življenju veliko stvari pozabim, to je nekakšen mehanizem, da lahko predstave, ki sem jih že naredila, pospravim v predal in začnem znova, od začetka. Ta projekt je ena od redkih stvari v mojem življenju, ki ima kontinuiteto in pušča za sabo sled,« je o letnem poročilu zapisala režiserka. In navsezadnje je zdaj že dobil občinstvo, ki čaka na nadaljevanje.

Ob razstavi, ki bo odprta do 20. marca, bodo pri založbi Goga izdali tudi knjigo, v kateri bodo objavljene fotografije skupaj s kolumnami in še nekaterimi besedili Ivane Djilas. »Šalim se, da bo to nekakšna migrantska biografija,« se smeje avtorica, ki se je v devetdesetih iz Srbije preselila v Slovenijo, ta čas pa v ljubljanski Drami ustvarja predstavo #punceinpolpunce po besedilu Jere Ivanc.