Prav to letalo je videl Hitler in to je videlo Hitlerja

Dober teden lahko v Celju večkrat na dan slišite letala, ki pod nebo vlečejo starodobna jadralna letala. Nekatera s platnenimi krili, druga z lesenimi. Nimajo radia, a nič zato, v smehu pravi predsednik celjskega aerokluba Bojan Andrejaš: »Dol že prideš. Še nihče ni zgoraj ostal.« Piloti iz 15 držav so pripeljali 41 jadralnih letal, ki štejejo več desetletij. Eno od njih naj bi celo »videlo« Hitlerja na olimpijskih igrah leta 1936. Ne le da so stara, so izvrstno ohranjena in letijo. Kot ptice.

Še do konca tedna se na letališču Levec družijo piloti, ljubitelji starodobnih jadralnih letal, zbrani na vsakoletnem srečanju mednarodne letalske organizacije Vintage Glider Club, ki ga prvič gosti Slovenija oziroma Letalska zveza Slovenije z Aeroklubom Celje. To je velika čast, pojasnjuje Andrejaš, in priznanje za klub, ker so jih tudi v tujini prepoznali kot zanesljive organizatorje: »Preden so nam zaupali organizacijo, so si prišli pogledat in niso si predstavljali, da je tako urejeno, zdaj pa poslušamo same pohvale.«

V Aeroklubu Celje med drugim poskrbijo, da letala pridejo na start. Vzletajo in pristajajo vedno v veter, zato vsakič najprej preverijo, kam piha. FOTO: Jure Eržen/Delo

To razkrije že sprehod med letalci. Vsi zelo prijazni in pripravljeni na pogovor. »Tukaj je naravnost popolno. Gre za eno najboljših organizacij, kar sem jih kdaj doživel,« je dejal Dietmar Poll iz Avstrije, sicer lastnik enega najstarejših jadralnih letal, ki so prišla v Celje, iz leta 1937. Pravi, da je pilot že 49 let: »Rodil sem se, da sem v zraku. Leteti sem se naučil od ptic. Pred mojo hišo na 900 metrih nadmorske višine je stometrski previs. Pozimi so tam letali orli in sem jih lahko opazoval. Premikali so le skrajna peresa na krilih. Zdaj tudi sam tako letim in to je moja prednost. Tekmujem namreč tudi v aerobatiki, edini z jadralnim letalom, prav zdaj odhajam na aerobatično svetovno prvenstvo starodobnikov v Veliko Britanijo branit naslov svetovnega prvaka.«

Srečanje pilotov starodobnih jadralnih letal je srečanje v pravem pomenu besede. Piloti se družijo, pogovarjajo in seveda fotografirajo. In vsak se z veseljem postavi pred objektiv, sploh če je za njimi njihov ponos. FOTO: Jure Eržen/Delo

Olimpijsko letalo

Poll ima doma kar dvajset jadralnih letal. Glede na dogodek, ki se ga udeleži, izbere najboljše. Njegovo podjetje se ukvarja z restavriranjem in popravilom jadralnih letal. Nekatera od teh, ki so zdaj v Celju, je prav on popravil oziroma restavriral. »Tu letim tudi z letali drugih, ker me prosijo, da opravim poskusno vožnjo.« Ko govori o letalih, mu oči žarijo. Pokaže na leseno letalo, imenovano Olympia: »Prav tako sem kupil, le da je moje belo pobarvano. Kupil sem ga od prvega lastnika. Je pa tole tu perfektno restavrirano. Mislim, da je najboljše restavrirano letalo tukaj.«

Bojan Andrejaš, predsednik Aerokluba Celje, pravi, da je organizacija takega srečanja veliko priznanje za klub: »Preden so nam zaupali organizacijo, so si prišli pogledat in niso si predstavljali, da je tako urejeno, zdaj pa poslušamo same pohvale.« FOTO: Jure Eržen/Delo

Andrejaš razloži, zakaj ime Olympia: »Prav to letalo je videl Hitler in to je videlo Hitlerja. Naredili so ga za olimpijske igre leta 1936, da je letelo nad stadionom in tam pristalo. Hoteli so namreč pokazati, da je jadralno letalstvo tudi olimpijski šport. Nikoli ni postalo olimpijski šport.« Ob našem obisku je s tem letalom letel Stefano Bassalti iz Italije: »Lastnik me je prosil, da bi si danes zamenjala letali.« Dodal je, da se je prvič zgodilo, da so na mednarodno srečanje iz Italije prišli kar štirje piloti: »Jadralno letalstvo v Italiji ni tako razširjeno, sploh pa ne s starodobniki. Je pa to drugačen način letenja. Bolj sproščeno je, ni tekmovanja, ne oziraš se na hitrost, ampak samo letiš in se imaš lepo. Kot ptica in s pticami.«

Slovenski starodobniki

Andrejaš je najbolj vesel ponovnega snidenja z Meteorjem. Gre za letalo, ki je bilo včasih v celjskem klubu, razlaga: »Samo dva sta bila narejena, Jugoslovani so ju izdelali leta 1955. Takrat je bil Meteor dvakrat boljši od kateregakoli drugega letala. Šele leta 1966 so v tujini naredili letalo, ki bi mu lahko bilo konkurenčno. Enega so razbili, drugega pa so dali v uporabo nam. Imeli smo ga vrsto let. Ko mu je potekla življenjska doba, smo ga vrnili konstruktorju, bila sta sicer dva, Slovenec in Hrvat. Konstruktorjev sin ga je preuredil in zdaj spet leti, pa so ga pripeljali in smo leteli z njim po dolgem času.«

Pod nebo gredo lahko le dobro pripravljena letala in zdravi piloti, za kar skrbi tudi zdravniška služba. FOTO: Jure Eržen/Delo

Celjani so imeli še dva starodobnika, ki jim ju je uspelo skriti pred jugoslovansko oblastjo, z nasmeškom pove Andrejaš: »V Jugoslaviji je bilo prepovedano hraniti stara letala. Vse, ki jim je potekel rok, smo morali zaradi varnosti zažgati! Vseeno smo dve spravili in ju obnovili, ko je bila prepoved okoli leta 1980 odpravljena.« Usoda je hotela, da so ju vseeno zajeli ognjeni zublji. Prav v teh dneh bo minilo šest let od uničujočega požara, ki ga je zanetila strela, zgoreli pa so najstarejši hangar, učilnica, delavnica, vseh 13 prikolic, dva avtomobila in sedem jadralnih letal. A so celjski letalci vstali kot feniks iz pepela. »Aeroklub Celje ima 160 članov in vsak je po svojih najboljših močeh pripomogel, da imamo ta hangar, ki je največji, najlepši v Sloveniji in tudi širše. Nam ga kar zavidajo, čeprav veliko nevoščljivosti ni, saj so nam pomagali. Kapitani v Adrii so denimo zgradili vrata,« pripoveduje Andrejaš.

Meteorologija

Piloti starodobnih jadralnih letal bodo v Celju še do sobote, vsi, ki jih zanima letalstvo in njegova zgodovina, lahko vidijo ogromno. Prikazali so denimo že dvig letala v zrak z gumo, ki jo vleče okoli dvajset ljudi. Za lažjo predstavo, to je nekakšna velikanska frača, s katero letalo poleti. Prav tako letala dvigujejo z vitlom. Tovornjak, ki stoji na enem koncu letalske steze, ima velik vitel z žico, ki jo pripnejo na letalo. Nato začne tovornjak žico hitro navijati in s tem vleče letalo k sebi, to se strmo dvigne, odpne žico in potem leti naprej. Seveda pa jih dvigujejo tudi z motornim letalom. Vzletajo in pristajajo v veter, to počno vsa letala, tudi potniška, pojasnjuje Andrejaš, zato vsak dan najprej preverijo, kam piha veter, in glede na to določijo start.

Zvleči letalo na start ni najlažje. Sploh v peklenski vročini. FOTO: Jure Eržen/Delo

Letenje s starodobnimi jadralnimi letali ali novejšimi je menda bolj ali manj enako, razlaga Andrejaš. Starodobniki denimo vzletajo in pristajajo na leseni smučki, originalno niso imeli brzinomera in višinomera, še vedno pa nimajo radia. Tako uporabljajo posebne znake, da pokažejo tistemu, ki jih vleče z vitlom, ali jih vleče prepočasi ali prehitro. Ko so v zraku, radia ne potrebujejo. Ključno pa je poznavanje meteorologije. »Izkoriščamo termične vzgornjike. Tam se zrak dviguje in jadralno letalo tam kroži, pridobiva višino, gre do naslednjega termičnega vzgornjika, se spet dvigne, pa spet do naslednjega in tako naprej. In seveda nazaj. Termični dan je običajno od 10. ali 11. ure do 17. ali 18. ure. Potem termike ni več.«

V Celje so prišli piloti iz 15 držav, stari od 50 do kar 85 let. FOTO: Jure Eržen/Delo

Druženje

Do zdaj so imeli v Celju kar nekaj lepih dni. Huda vročina je v jadralnem letalu, pod pleksisteklom, lahko še hujša, razlaga Andrejaš. A so v aeroklubu poskrbeli tudi za zdravniško oskrbo, tako da so vsi piloti pregledani. Vendarle so nekateri našteli že kar nekaj pomladi, piloti starodobnih jadralnih letal so namreč stari od 50 do kar 85 let! Če se nisi rodil z zlato žlico v ustih, ta šport ni za najmlajše. »Obnoviti tako letalo ni poceni. Veliko ur je v tem, originalnih delov ni več, vse je treba narediti na novo. Les je še originalen, žice in platno pa menjavajo.« Tako letalo nima cene, doda Andrejaš: »Jih sploh ne prodajajo. Ko je obnovljeno, bi poznavalci dali tudi več sto tisoč evrov za kakšno redko. Nova, tekmovalna jadralna letala stanejo okoli sto tisočakov. Tako letalo pa ima vrednost enega novega ali še več.«

Vzletanje starodobnih jadralnih letal z motornim letalom. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Med piloti resnično vlada sproščeno vzdušje, popolnoma brez stresa. Nekakšen zen. »To je način življenja. Ti ljudje pridejo sem na dopust. Že prej se en teden družijo, potem pridejo sem za štirinajst dni. Je pa vsak seveda zaljubljen v svoj avion, vsak ve vse o svojem letalu, poznajo ga do zadnjega vijaka, do zadnje grče, ker so vse obnovili. To nima nič s tekmovanjem. Družijo se, letijo, si posojajo letala. Prijatelji so, ki tu živijo skupaj. Ko pa je konec, spet obnavljajo …« In vse to vam bodo z veseljem razložili. Vzemite si čas.