Kava je doživetje, tudi če jo piješ sam v avtu

»Snežilo je, jaz pa sem z dežnikom štel mimovozeče avtomobile. Okoli 15.000 jih je bilo. Ni vrag, da vsaj enemu odstotku prodam kavo,« si je lahkomiselno rekel Medvodčan Matjaž Prek. Pustil je službo, odšel na občino, vprašal, ali lahko ob cesti postavi kiosk in v njem prodaja kavo. »Ker sem bil prvi v Sloveniji, si niso znali predstavljati, kaj natanko hočem, zato sem jim kazal fotografije iz Združenih držav Amerike in z nogo risal po makadamu, kako naj bi bilo videti vse skupaj: kje bo stal kiosk, kje bodo vozili avtomobili in tako naprej.«

Poleg tistih, ki se zjutraj vozijo v službo, med strankami opaža veliko mamic z dojenčki pa tudi invalidov. Foto Leon Vidic

Občina, ki ima po besedah sogovornika izjemen posluh za mlade in uresničevanje podjetniških idej, mu je stopila naproti in začeli so asfaltirati cesto ter urejati infrastrukturo, od elektrike in vode do kanalizacije. Trajalo je slabo leto, da je pridobil dovoljenja in dokumentacijo, stroški za urejanje infrastrukture pa so bili veliko višji, kot je predvideval. Ker mu je zmanjkalo denarja za kiosk, ga je moral narediti sam. »V trgovini so noge za pult stale vsaka po 12 evrov, jaz pa sem jih potreboval 20, ki si jih nisem mogel privoščiti, zato sva jih s kolegom, ki mi je pomagal, naredila kar iz odpadnega materiala, ki je ostal od pulta. Ni bilo lahko, ampak saj kaj dobrega v življenju pa je lahko?« pravi Matjaž Prek.

FOTO: Leon Vidic

Zapletov je bilo veliko, med drugim tudi to, da tisti čas ni bilo lahko dobiti večje zaloge lončkov in pokrovčkov za kavo za na pot. Ko je le odprl drive-in cafe (podjetje je poimenoval Vzemi me), je že prvi dan spoznal, da se izračun o enem odstotku prodaje mimovozečim nikakor ne izide in se tudi nikoli ne bo. Prvi dan je prodal le nekaj deset kav. »Ko so se avtomobili vozili mimo, mi je bilo tako nerodno, da sem kar sklanjal glavo. Ko zdaj pomislim za nazaj, vidim, kako naiven sem bil. Neizvedljivo je skuhati 1500 kav na dan, ob tem, da se največ avtomobilov ustavlja zjutraj. Ti tudi ne bi imeli kje stati.« A vsak dan se jih je ustavilo več in več. Zdaj je več kot zadovoljen že z 0,2 odstotka, še bolj pa, kot pravi, da se tisti, ki so se ustavljali že na začetku, še vedno vračajo.

Kiosk je bil zaprt le enkrat

V ponudbi že dolgo ni več le kava, ampak še chai latte, tudi takšen z bučami in pekočimi začimbami, pa različne limonade, med katerimi je letošnji hit z okusom breskve, znani so tudi po svežih sendvičih, ki jih pripravijo za vsako stranko posebej, rogljičkih, mafinih ter odličnih svežih smutijih.

FOTO: Leon Vidic

»Če želiš nekaj več, moraš ves čas aktualizirati ponudbo. Kava je najbolj aktualna do devete ure, potem je čas za smutije, zdaj bom še razširil ponudbo in jim dodal superživila,« našteva in hiti kazati knjige z recepti, ki jih proučuje. »Težko se je odločiti, katerega dati v ponudbo, vsi so zanimivi, a prostora za hranjenje različnih sestavin tukaj ni veliko,« doda in povabi v notranjost, kjer je le na nekaj kvadratnih metrih lično in sistematično zloženo vse potrebno.

Na začetku samostojne poti je Matjaž Prek delal sem. V kiosku je bil vsak dan od petih zjutraj do petih popoldne. »Takrat še nisem imel žene,« se pošali. V sedmih letih je bil kiosk, če izvzamemo leto dni, ko so gradili Spar in ga je moral nekoliko relocirati, zaprt le na dan, ko se mu je rodila hčerka. »Mislim, da sem zjutraj samo enkrat zamudil nekaj minut, in tudi zdaj sem še vedno vsak dan ob petih tukaj.«

Posel je že pred leti, še posebno med epidemijo, že zelo dobro stekel, zato mu pri kuhanju kave, pripravi smutijev in sendvičev ter preostalih opravilih pomagajo že drugi. »Je pa vedno težje dobiti zaposlene. Med epidemijo je bilo veliko odzivov na oglas, zdaj ko se je situacija umirila, pa skoraj ni več prijave,« pravi in doda, da je iskanje pomoči pri delu najtežje.

FOTO: Leon Vidic

Kaj pa je tisto, kar prepriča ljudi, da se ob pogledu na stoječo kolono, ki se vsak dan vije od Medvod do Ljubljane, ko se jim že tako ali tako mudi na delo, ustavijo in čakajo v vrsti z drugimi avtomobili na njegovo kavo? »Dobra kava, to je zagotovo polovica uspeha ali pa še več, druga polovica pa je, da ljudem ni treba zapuščati avtomobila in iskati parkirišča.« Poleg tistih, ki se zjutraj vozijo v službo, med strankami opaža veliko mamic z dojenčki pa tudi invalidov.

Ni več vseeno, kakšna je kava

Čeprav zjutraj v vrsti čaka več kot deset avtomobilov, je vsaka kava narejena, kot se šika. Ob odprtju leta 2015 je stala 1,2 evra, zdaj 1,4 evra. Zaradi povišanja cen, tako kave kot mleka ter predvsem embalaže, se zaveda, da bo moral cene prilagoditi. »Ampak to storim s težkim srcem, saj so ljudje navajeni na določeno ceno in mi že vnaprej pripravijo drobiž.«

Stranke so po njegovih besedah do kave vedno bolj zahtevne. »Včasih je bilo vseeno, kakšna je kava, samo da je natakarica dobra,« se pošali. Ljudje so do kave, ki jo naročijo zunaj, vedno bolj zahtevni tudi zato, ker imajo doma kavne avtomate: »Kavni aparati, ki jih uporabljamo profesionalni gostinci in stanejo več tisoč evrov ter skozi katere se na dan preteče na stotine kav, se ne morejo primerjati s tistimi, ki stanejo nekaj sto evrov in na dan skuhajo največ deset kav.« Velja namreč, da večkrat ko avtomat skuha kavo, boljša je ta, saj se na ceveh ustvari mikrofilm, ki doda okusu piko na i,« pravi Prek. »Doma si sicer za svoj okus lahko skuhaš boljšo kavo, vendar take, kot jo imamo mi, si ne moreš.«

O kavi lahko pove marsikaj zanimivega, a na koncu je izkušnja tista, zaradi katere jo pijemo. »Z dobrim sogovornikom ni kava le kava, ampak je to doživetje. Kava je doživetje tudi, ko jo piješ sam v avtu, s svojo najljubšo glasbo, podkastom ali preprosto v tišini.«

FOTO: Leon Vidic

Po Sloveniji ni veliko takšnih »placev«. Pred kratkim se je nekaj kilometrov naprej pojavil še nekdo, najdemo ga še v Mengšu, dva na Štajerskem, v Logatcu so ga odprli pred letom in pol, Prek je pri tem projektu celo pomagal. »Konkurenca je dobra, če se le trudiš. Če bo piščančje meso v eni trgovini slabo, ga potem tudi v drugi ljudje ne bodo več kupovali tako pogosto. »Če bomo dobro delali, je avtomobilov na cesti dovolj za vse.«

Marsikdo, ki se vozi po obremenjenih cestah Slovenije, se verjetno zdaj sprašuje, zakaj torej po Sloveniji ni več takšnih kioskov. »Obremenjenih cest je na pretek, predpostavimo, da bi bile občine pripravljene ponuditi roko, a problem se pojavi, ker je zemljišče ob cesti zasebno ali pa ni mogoče zagotoviti zadostnega odmika od ceste, varnostnega pasu oziroma niso mogoči novi prometni priključki. Premisliti je treba o številnih vprašanjih. Na primer: ko pade sneg, bo ta splužen ob hiško? Če se ustavi več avtomobilov, ali bodo imeli kje stati ali bodo kar na cesti? Je mogoče varno ustaviti?« našteva sogovornik, ki je ves čas na preži za novimi primernimi lokacijami.