V počitniških dneh vabijo tudi lokalne znamenitosti, v prestolnici se eden senčnih in turistično ne tako obljudenih kotičkov ponuja med sprehodom vzdolž Ljubljanice. Grad Fužine, ki se ponaša s skoraj 470-letno zgodovino, skozi aktualno razstavo Grad – koncepti, predmeti, prostori razkriva tudi delčke svoje bogate preteklosti. Tu so se po zaslugi družine Khisl zbirali protestantski pisci, v času Ilirskih provinc je v njem francoska vojska uredila bolnišnico, v 19. stoletju so Terpinčevi v tem delu Ljubljane vzpostavili številne tehnološke inovacije, po drugi svetovni vojni so bila v gradu urejena družbena stanovanja.

Grad, ki je od leta 1984 zaščiten kot kulturni spomenik in v katerem domuje Muzej za arhitekturo in oblikovanje, je značilna grajska stavba iz 16. stoletja. Ima obliko nepravilnega pravokotnika z notranjim arkadnim dvoriščem, ponaša se s štirimi obrambnimi stolpi in kapelo, v kateri so se fragmentno ohranile freske iz 16. stoletja o Kristusovem življenju.

Značilna grajska stavba iz 16. stoletja je od leta 1984 zaščitena kot kulturni spomenik. Fotografije Dejan Javornik

Nekoč je bil grad v celoti poslikan, med obnovo med letoma 1986 in 1992 so restavrirali še renesančne freske okoli oken na arkadnem hodniku ter po sobanah. Grajsko dvorišče še danes krasi vodnjak, ki so ga tja postavili prvotni lastniki in se je nekoč ponašal z bogato oblikovano kovinsko krono, ki je zdaj v okroglem stopniščnem stolpu in se jo vidi skozi slopaste arkade že z dvorišča.

Kot pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Katarina Metelko, ki bo danes popeljala po gradu ter jutri po aktualni razstavi Grad – koncepti, predmeti, prostori, ki jo je soustvarila, sta zgodovino gradu najbolj zaznamovali družini Khisl in Terpinc. Zgraditi sta ga dala Vid Khisl in njegov sin Janž, končan je bil leta 1557. Kot razkriva plošča nad portalom, se je prvotno imenoval Kaltenbrunn oziroma Mrzli studenec po vodnih izvirih in bližnjem kraju Studenec, pozneje pa po kraju in fužinah, ki so delovale na Ljubljanici.

»Družina Khisl je bila zelo dejavna pri uveljavljanju protestantizma in predvsem slovenske pisane besede, zato so na gradu gostili tudi pomembne reformatorje, kot sta bila Primož Trubar in Jurij Dalmatin. A še pomembneje: Khislovi so bili zaslužni za eno prvih tiskarn na Slovenskem in prvo v Ljubljani. Z njihovo pomočjo jo je odprl Janez Mandelc leta 1575,« pripoveduje. Prva natisnjena knjiga v Ljubljani, napisana v slovenskem jeziku, je bila starozavezna zgodba Jezus Sirah v prevodu Jurija Dalmatina. Ta pomembni dogodek iz Mandelčeve tiskarne je leta 1937 upodobil Matej Sternen, slika pa danes visi v palači Univerze v Ljubljani.

Prešernov slepar iz Glose

Kot nadaljuje soavtorica razstave in kustosinja z oddelka za oblikovanje MAO Cvetka Požar, so po izumrtju rodbine Khisl, ki je že v drugi polovici 16. stoletja kupila bližnji papirni mlin in izdelovala tudi papir ter bila med drugim lastnica steklarskih manufaktur v Ljubljani, grad prevzeli tržaški jezuiti. Ti so ga zanemarili in prepustili propadu.

Na novo je zaživel šele leta 1825, ko ga je kupil industrialec, politik in mecen Fidelis Terpinc, ki je pospešil razvoj kmetijstva in industrije, uvedel mnoge tehnološke inovacije ter obudil Khislovo papirniško obrt. Na mestu nekdanjega papirnega mlina je najprej osnoval oljarno, čez nekaj let pa še tovarno papirja, iz katere se je pozneje razvila Papirnica Vevče, ki obratuje še danes. Na vzhodni strani gradu ob Ljubljanici je med drugim nasadil drevored murv in začel pridelovati svilo ter postavil tovarno sukna, mline na Ljubljanici je predelal tudi v žage in med drugim upravljal tovarno strojil in barvil ter tovarno barvanega lesa.

Kot navaja aktualna razstava, že okoliška imena – Polje, Zalog, Zajčja dobrava – opominjajo na to, da so v okolici fužinskega gradu do nedavnega prevladovali travniki, njive in gozdovi. Rodovitna zemlja je posestvu zagotavljala relativno prehransko samopreskrbnost, a Fidelis Terpinc, ki je v 19. stoletju tukaj uvajal najnaprednejše inovacije v kmetijstvu, je zagotovil celo, da so Fužine z moko zalagale velik del Kranjske in Trst. Za svoje delo je prejel številne medalje.

Plošča nad portalom razkriva, da se je grad prvotno imenoval Kaltebrunn oziroma Mrzli studenec, po vodnih izvirih in bližnjem kraju Studenec, pozneje pa po kraju in fužinah, ki so delovale na Ljubljanici.

»Bil je tudi pomemben mecen umetnosti, z ženo Josipino nista imela svojih otrok, zato sta posvojila Fidelisovo nezakonsko hčer Emilijo Garz. Njen mož Ivan Baumgartner je bil avstro-ogrski konzul, ki pa se je, kot smo ugotovili med raziskovanjem za razstavo, v 30. letih 20. stoletja zelo spogledoval z nacizmom. Njene tri hčere, denimo, je slikarstva učila Ivana Kobilca,« povzame Požarjeva. Sicer pa, kot je brati na enem od razstavnih plakatov, je pod oknom Emilije Garz vasoval Ivan Tavčar, grad pa je obiskovala tudi Fidelisova nečakinja, pesnica, pisateljica in skladateljica Josipina Turnograjska. Fužinska rezidenca je bila pomemben dejavnik tedanjega meščanskega življenja Ljubljane, umetniško zbirko Fidelisa Terpinca pa danes hranijo v različnih muzejih in galerijah ter zasebnih zbirkah po Sloveniji.

Katarina Metelko še razkrije, da je bil grad Fužine posredno povezan tudi s Prešernom. »Josipina, rojena Češko, je bila najprej zaročena s trgovcem in Prešernovim prijateljem Andrejem Smoletom, toda mladi, uspešni in podjetni Terpinc je bil za Fino privlačnejši, zato je razdrla zaroko in se omožila z njim. Prešeren je Terpincu zameril, da je Andrejčku speljal nevesto, in ga je v tretji kitici svoje Glose označil za sleparja.«

Razstava Grad, koncepti, predmeti, prostori Foto Arhiv MAO

Lokacija z izjemnim potencialom

V gradu je italijanska vojska med drugo svetovno vojno uredila vojaško bazo in ga po treh letih zapustila popolnoma opustošenega. Mimo gradu je tekla žična ograja, ki pa jo je po originalnih načrtih iz Muzeja novejše zgodovine arhitekt Vlasto Kopač v začetku 50. letih preoblikoval v zeleni obroč okoli mesta oziroma v Pot spominov in tovarištva, ki je hkrati edinstven spomenik.

Po vojni so grad preuredili v okoli dvajset stanovanj za delavce Papirnice Vevče, ki so tu živeli do konca 80. let. Zadnji se je iz gradu izselil hišnik v začetku 90. let, še doda Požarjeva. Sledila je prenova, leta 1992 se je vanj iz Plečnikove hiše v Trnovem preselil tedaj še Arhitekturni muzej Ljubljana.

Lokacija na robu mesta, ki se mnogim zdi problematična, ima po besedah direktorice muzeja izjemen potencial.

Prenova je potekala po načrtih arhitekta Petra Gabrijelčiča, ki je v neposredni bližini zasnoval Fužinski most, toda del grajskega južnega in zahodnega krila je ostal neprenovljen, prav tako je prostorsko neizkoriščeno ostalo grajsko podstrešje. Kot poudarja direktorica muzeja Maja Vardjan, kljub na videz veliki stavbi oziroma velikim tlorisnim površinam danes v muzeju primanjkuje primernih depojskih prostorov, tudi ustreznih razstavnih površin je razmeroma malo, in čeprav je Gabrijelčičev biro Arhitektura v preteklosti izdelal že več različic prostorskih preverb tako za celovito kot delno prenovo gradu, te niso bile realizirane.

»Celovita prenova gradu bi omogočala postavitev stalne razstave, ureditev ustreznih depojskih prostorov za hrambo in razvoj zbirk, prostorov za raziskovanje ter prostorov za zagotavljanje sodobnih storitev za obiskovalce. Ambicioznejša prenova pa bi grad Fužine lahko vzpostavila ne le kot muzej, ampak kot nacionalni center za dediščino arhitekture in oblikovanja ter sodobne kulturne in kreativne prakse,« je prepričana. Lokacija na robu mesta, ki se mnogim zdi problematična, ima namreč izjemen potencial, kar dokazujejo, še poudarja sogovornica, tudi s programi, kot je Muzej v skupnosti, ​pa tudi z aktualno razstavo Grad – koncepti, predmeti, prostori.