Dih neba

Vsakič, ko čez streho naše hiše zapiha burja in se sikajoč spusti proti morju, se spomnim Fudžina, japonskega božanstva, ki so ga umetniki vedno upodobili kot pošast z zeleno-rdečim obrazom, odeto v leopardovo kožo, in z ogromno torbo, polno vetrov.
Kadar pihajo ti siloviti vetrovi, se mi vedno zdi, da so to zveri iz torbe katerega od božanstev, ki so bile izpuščene, da bi se ljudem malo zapodile skozi lase in ušesa ter jim premešale misli in čustva, prevračale ladjice in zapletale ribiške mreže.

»Kaj počne veter, kadar ne piha,« je otrok vztrajno spraševal mamo, ko je burja pred njima dvigala prt z mize v restavraciji, in mlada ženska se je nasmihala tej lepoti zvedavosti in lastni nemoči, da bi na to vprašanje našla kolikor toliko smiseln odgovor.
In res, kaj počne? Počasi se obrača v torbi japonskega Fudžina ali kitajskega Fei Liana, zmaja z jelenjo glavo in kačjim repom, in čaka, da mu bo božanski gospodar dopustil, da oblizne pobočja gora ter se poigra s peskom na obalah. Prepričana sem, da je veter živo bitje. In gotovo je prišel iz nebeških pljuč – kot bes ali smeh, ali pa preprosto kot darilo človeštvu, ki bi zelo trpelo, če ne bi bilo te burje ali košave, kajti celo vetrovi, ki jih imamo najmanj radi, poskrbijo, da je okoli nas vse bolj čisto in zdravo.

Za Tibetance je »rlung«, kar najpogosteje prevedemo kot 'veter', točka, na kateri se srečata materialno in nematerialno, telesno in duhovno, psihološko in spiritualno. Okoli te točke se vrti bolno in zdravo stanje telesa in zavesti, vse to pa zgolj kaže, da je na Himalaji veter pomembno božanstvo, pojav, od katerega je lahko odvisno ravnovesje obstoja.

No, to tukaj je zgolj burja, ki zavija med kamnitimi bloki in težkimi polknicami. Suši zemljo in hladi morje. S seboj odnaša melanholijo in pripravlja teren za še eno veliko slavje. Česa se bomo veselili, ko bo prenehala pihati in se vrnila v zmajevo torbo? O tem bomo odločili jutri. Naj najprej črički nadaljujejo svojo pesem.