Delo na domu

Poleg covida-19 je velika zgodba letošnjega leta delo na domu, je prepričan novinar Guardiana in Observerja Andrew Anthony, ki dela od doma že 20 let in je bil doslej izjema v soseski. Odkar je karantena izpraznila pisarne, je delo na daljavo ena od nacionalnih tem. Čeprav je britanska vlada spodbujala »bele ovratnike«, naj se vrnejo v pisarno, se jih je avgusta le 34 odstotkov, v Franciji 83 odstotkov, v drugih večjih evropskih državah pa v povprečju 68 odstotkov.

Delno je to pripisal zaskrbljenosti zaradi virusa, mnogi pa imajo dovolj »vsakdanje vožnje, ozračja in politike na delovnem mestu, banalnosti odprtega tlorisa pisarn in tiranije velikih sendvičev«. To je odprlo temeljna vprašanja, kako vidimo delo in kje ga opravljamo, je zapisal.



Mlajša kolegica, svobodnjakinja Elle Hunt, je bralce tega časnika spomnila, da imajo tudi doma pravico do odmora za kosilo. Povzela je spoznanja različnih ljudi, od trenerjev do ustanoviteljev znamk, in opisala petnajst predlogov, kako si je z njimi mogoče poživiti delovni dan. Odrezani od sodelavcev lahko pokličejo prijatelja ali v trgovini in na kavi poklepetajo z neznancem. Vsakdo ima v bližini drevo, ki ga lahko obišče ter se vmes še malo razgiba.

Vsake toliko se kaže premakniti, četudi le za kakšno minuto, ob glasbi je mogoče zavrteti tudi hulahup ali pospraviti predale; vsak dan enega, pa bo hiša pospravljena. Z izsledki študije 152 parov iz leta 2004 je spomnila, da za skok med rjuhe ni treba porabiti vsega odmora; 12 minut vzame predigra in sedem vrhunec, hormon oksitocin pa za povrhu zmanjša razdraženost.

Prikladna je tudi polurna televizijska serija, pol ure je dovolj za pismo premieru ali spletno svetovanje mladim, ki šele vstopajo v poklic, pa tudi za prostovoljno delo v bližini, več veselja in manj stresa vlije tudi petminutna stoja na glavi ...

A mnogi ob naraščanju števila okužb ne bodo imeli izbire; včeraj je bilo v Združenem kraljestvu najmanj 16,6 milijona ljudi oziroma skoraj četrtina prebivalstva v ­karanteni.