Za Andrewa Tata, promotorja ekscesnega ultrabogataškega življenja z mačistično in mizogino retoriko, predvsem pa osumljenca več kriminalnih dejanj, se lahko strinjamo, da si ne zasluži nobene pozornosti, a njegovemu vplivu se ne moremo izogniti. Tega ni zaslediti več le na družbenih omrežjih, temveč prihaja domov z mladino, ki nekritično povzema njegov nastopaški način izražanja. Nasilne, sovražne ter radikalne vsebine, ki jih širijo vplivneži, bo tudi v središču pozornosti ob letošnjem dnevu varne uporabe spleta, ki bo 7. februarja.

Kakšen vpliv ima moški po imenu Andrew Tate, rojen v Ameriki, ki je odraščal v Veliki Britaniji, zdaj pa je v Romuniji priprt zaradi suma trgovine z ljudmi, so prav te dni poročali v Guardianu; učitelji na hodnikih šol vsak dan opažajo izpade nastopaštva mizoginije z besednimi zvezami, kot so »Kakšne barve je tvoj bugatti?« ali »Naredi mi sendvič«, s katerim ponižujejo dekleta.

Problem je dobil že takšne razsežnosti, da so o Tatovem toksičnem vplivu govorili v parlamentu; na to je opozorila poslanka Alex Davies-Jones in kritizirala premiera Rishija Sunaka, ker ni prepoznal škode omenjenega influencerja. Čeprav bi pričakovali, da bo doživela vsesplošno podporo, so jo doletele celo grožnje s posilstvom in smrtjo. V šolah za učitelje, kot je še poročal Guardian, pripravljajo izobraževanja, kako se spopasti s problemom, ter ozaveščajo starše. Na koncu članka so celo pripeli seznam nasvetov, kako se z otroki pogovarjati o tovrstnih izbruhih mačizma.

Gradnja identitete

Pri nas razsežnosti problema niso takšne, pa vendar bi težko našli starejšega osnovnošolca ali srednješolca, ki za Tata, nekdanjega kikbokserja, ki je postal prepoznaven po nastopu v britanskem Big Brotherju ter s svojimi sovražnimi izjavami ob začetku gibanja #jaztudi, ne bi vsaj slišal. Zlasti fantje so zelo dovzetni za njegove ideje, ugotavljajo številni starši, posnemajo njegovo mimiko in način izražanja, nekateri celo po božje častijo, pri čemer pogosto ne zaležejo niti pojasnila, da gre za človeka, ki ni samo moralno sporen, ampak osumljen trgovine z ljudmi, posilstva in organiziranja kriminalne združbe.

Pri razčlenitvi problema je treba najprej upoštevati preprosto resnico, zapisano na spletni strani Safe.si, točki ozaveščanja o varni uporabi spleta in mobilnih naprav: splet kot globalno omrežje ni bil ustvarjen z mislijo na otroške uporabnike. Pa vendar je med vsemi svetovnimi uporabniki kar tretjina otrok, mlajših od 18 let, skoraj milijarda.

To je populacija, katere pomembni del gradnje identitete je identifikacija z drugimi. In tako kot smo v 90. letih prejšnjega stoletja v zvezde kovali različne pevke in pevce, igralke in igralce ter se poskušali zgledovati po njih, se otroci zdaj zgledujejo po spletnih vplivnežih, je primerjavo naredil Marko Puschner, sodelavec točke za varno rabo interneta Safe.si, ki deluje v sklopu ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV). Problematično pri tem je, da jim sledijo zelo nekritično, saj preprosto nimajo dovolj izkušenj.

»Vplivneži so navadno polnoletne osebe, katerih osnovni namen je večinoma služenje denarja. Morda še ne takoj na začetku, ko zbirajo sledilce, potem ko jih naberejo, jih lahko tržno unovčijo. Zato ustvarjajo vsebine, ki sledilce privabijo. Na eni strani so to lahko teme o kozmetiki, življenjskem slogu in podobno, na drugi pa se najdejo tudi vplivneži, ki so nišo našli v družbeno problematičnih temah – spodbujajo, denimo, spletno nasilje in širijo radikalne ideje,« je navedel Puschner.

Pri primeru omenjenega vplivneža tudi izvajalci delavnic v okviru točke Safe.si opažajo, da šolarji tretje triade njegove izjave in ideje idealizirajo. »Z njim se identificirajo, saj je on 'car', vsi ga občudujejo in si 'upa povedati, česar si drugi ne'. To pa otroke in najstnike pritegne, roko na srce, tudi številne odrasle,« je dejal Puschner.

Mladi so najdovzetnejši

Klement Podnar s centra za marketing in odnose z javnostjo na FDV je opozoril, da »težnja mladostnikov po identifikaciji z zunanjimi skupinami in posamezniki ni samo izraz iskanja lastne identitete, ampak tudi iskanja podobnosti z vrstniki, s katero si gradijo samozavest in ohranjajo (samo)spoštovanje.« Prav zaradi tega so mladostniki zelo ranljiva skupina in lažje podlegajo vplivom vsebin, posameznikov in omrežij, do katerih čutijo pripadnost, je poudaril.

Dodaten dejavnik ranljivosti je izpostavljenost družbenim omrežjem, ki so za mlade dominanten, če že ne edini medij, in ta ne opravlja samo razvedrilne, ampak tudi druge funkcije, kot so informativna, izobraževalna in medvrstniškopovezovalna. »Ker jih poganjajo skrbno premišljeni algoritmi, s predvajanimi in ponujenimi vsebinami posameznika zaklenejo v lastni mehurček, kjer se mu potrjujejo le izbrani miselni okviri in agende,« je spomnil Podnar. Navsezadnje so mladi, ki so po definiciji v fazi hitrih in obsežnih fizičnih, psiholoških in bioloških sprememb, vse do 30. leta – kar zadeva vrednote, osebnostne orientacije, stališča in zanimanja – dovzetnejši za vplive drugih.

»Če k temu dodamo željo po pripadanju in ugajanju, še posebno sovrstnikom, in naraščajoči narcisizem med mladostniki (socialni mediji omogočajo vsakemu pet minut slave in kažejo, da je mogoče uspeti že s tem, da ti sledi veliko ljudi), potem se nam izriše precej jasna slika tega, kaj spletni vplivneži izkoriščajo in od kod izvira njihova moč,« je pojasnil Podnar. »Iz teorije socialnega učenja pa tudi vemo, da bolj kot je otrokom všeč lik, večja je verjetnost, da bodo posnemali njegovo vedenje, na primer vplivneža v družbenih medijih, kar je seveda še posebej zaskrbljujoče.«

Izpostavljeni digitalni ulici

Kako se spopasti s težavo? Z ozaveščanjem, je preprosto odgovoril Marko Puschner. »Z otroki in mladostniki se je treba pogovarjati in napeljati pogovor k razmisleku, zakaj neko stališče, ki so ga našli na spletu, ni primerno,« je dejal. Nikakor pa ni smiselno prepovedovati uporabe socialnih medijev: »Družbena omrežja so za najstnike glavno orodje za komunikacijo. Če jim prepovemo uporabo instagrama, snapchata ali tiktoka, je to zanje tako, kot če bi jim prepovedali imeti stike z njihovimi vrstniki.«

Kot ugotavlja Puschner iz izkušenj na delavnicah – vsako šolsko leto jih izvedejo od 750 do 850 na približno 250 šolah –, učitelji pogosto ne vedo, kaj počnejo otroci na spletu; sklepajo, na primer, da imajo težave z zasvojenostjo, nato pa na delavnicah ugotovijo, da je problem spletno nasilje, ki se dogaja na katerem od družbenih omrežij. »Vse teme, ki so problematične, poskušamo pripeljati do otrok in se z njimi o tem pogovarjati.«

Ključno vlogo imajo seveda starši in ti lahko največ naredijo. »S tem, da se o vsebinah z otroki pogovarjajo, jim predstavljajo svoje nazore in jih seveda vzgajajo,« je dejal Puschner. Vzgoja pa se začne pravzaprav že takrat, ko jim prvič pokažejo risanko na youtubu.

Podobno meni Klement Podnar: »Konsistentna vzgoja, z dobrim zgledom, ki ga morajo dati starši, v kombinaciji z dobrimi odnosi in odkritimi pogovori ter izbiro zdrave družbe za otroka, so edino zdravilo, ki lahko prepreči degradacijo mladostnika. Če starši to zanemarijo, bo digitalna ulica in na njej pomembneži, kot je Andrew Tate, mladostnika preobrazila v pošast, ki jo bodo v nekem trenutku težko prepoznali.«