Odšla je nepogrešljiva članica glasbene skupine, ki je zaznamovala slovensko glasbo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Galerija
Ko so povedali vse, kar so imeli, in končali uspešno zgodbo, se Šerbi nekako ni znašla.<br />
FOTO: Aleš Černivec/Delo
Konec decembra je Barbara Šerbec - Šerbi praznovala 58. rojstni dan. V Domu starejših občanov Radenci so ji priredili slavje zaposleni, stanovalci in prostovoljci ter nekateri sorodniki. Mediji so ob novici objavili staro fotografijo nasmejane Šerbi s slamnatim klobukom in kozarcem pijače v roki. Vendar slavljenka že dolgo ni bila več vesela debeluška, ki je nekoč zabavala Slovence.
Zadnje desetletje je bila prisotna v medijih zaradi tragične zgodbe: zaradi hude sladkorne bolezni je izgubila obe nogi, živela je od socialne podpore in obubožala. »Nekaj prijateljev je ostalo, prav veliko pa se nimam nikomur zahvaljevati!« je odvrnila na vprašanje, kaj je ostalo od nekdanje slave. Časi skupine Agropop so bili že zdavnaj mimo, glasbe skorajda ni več poslušala, dneve je preživljala pred televizijskim zaslonom, osamljena. »Danes vem, da po odru ne bom več skakala, a to še ne pomeni, da sem vrgla puško v koruzo. Še se bomo veselili, le da se spravim k sebi ... Oh, kako smo ga 'sračkali',« je bil njen spomin na stare čase ... In čase Agropopa.
Plesalka, animatorka, maskota ...
Skupina, ki je v osemdesetih kraljevala na slovenskih glasbenih odrih in radijskih postajah, narod pa je njihov repertoar zafrkantskih pesmi znal na pamet, je zrasla iz pubertetniške zafrkancije. Norčevali so se iz vsega, parodija je bila rdeča nit njihovega ustvarjanja. In sarkazem. Kako bi si sicer lahko razlagali njihova besedila, kot so Mesarjev sin (»Imel sem že vse miške iz Šiške, zame ni več druge piške«), Jasmina (»Ko obleko ona sleče, Sava prot' gorenjski teče«) ali pa Jožek moj (»Moja mala Anka, Anka Ankica, kravice si pasla, k' si majhna b'la, zdaj ko si velika, boš pasla Jožeka«).
Leta pozneje je vodja skupine Aleš Klinar pripomnil: »Smešna se nam je zdela delitev na meščane in kmete, ko smo bili pa Slovenci še tri generacije nazaj vsi kmetje. Cel manifest smo napisali, kako naj beseda kmetavz postane pohvala, kot frajer. In v Ljubljani so nas tudi razumeli kot štos, takrat smo ocenili, da bomo trajali največ tri mesece. Toda na podeželju se je zgodil čisti obrat: tam so verze, kot je polka naša je kraljica, valček naš je kralj, Slovenec je vladar (pa še klobase smo dali v besedilo), vzeli zares!«
Agropop je bil uspešna blagovna znamka šestnajst let, njihov »glasbeni hec« se je prodajal za med: 70.000 izvodov je bilo prodanega drugega albuma Pesmi s Triglava. V 16 letih so izdali 15 albumov. Skupino so poleg Klinarja sestavljali kitarist in saksofonist Polde Poljanšek, kitarist Simon Pavlica, baskitarist Urban Centa in bobnar Dragan Trivič. Pred vsemi je bila nepogrešljiva Barbara Šerbec - Šerbi. Plesalka, animatorka občinstva, ikona s pozitivno energijo, maskota skupine (185 centimetrov, 130 kilogramov je brez zadrege povedala v tistih letih), malo tudi pevka. Agropopa brez nje ne bi bilo, je dejal Klinar in poudaril, da je bilo lepih spominov in doživetij za dve življenji. Zato naj bo ob njeni smrti v ospredju prav to. »Prepričan sem, da bi Šerbi to hotela!«
Pet zlatih fantičkov in ona
Njihova zgodba se je začela veliko pred glasbo, je povedal Klinar. »Bili smo prijatelji, ona pa znana ljubljanska žurerka. Ko smo se pogovarjali, da bi ustanovili bend, smo vedeli, da bo imela neko funkcijo. Že nekaj. Ali bo plesalka, ali bo delala sendviče, ali pela. Ko smo s Paradnim tangom nastopili leta 1984 na Pop delavnici, se je Šerbi prvič pokazala slovenskemu občinstvu v smislu korpulentnosti, nenavadnega pristopa, zabavnosti, gibčnosti. Na odru me je dvignila v zrak ...« Uspeh je prišel čez noč in je vse presenetil. Klinar se spomni, da je Šerbi bila vedno večja ikona, nekakšen »frontman« skupine. Na prvi plošči so ob njenem imenu napisali: vokal, vile in ples. Njeno življenje je bila glasbena skupina, živela je za občinstvo, sčasoma postala ekscentrična in posebna, a vedno dobrodušna. »Ljudje so ji verjeli in to je bilo dobro, bili smo drugačni, intenzivni, ujeli smo pravi trenutek in vse delali spontano.«
S pesmijo Samo milijon je Agropop začel novo fazo, na koncerte je občinstvo prišlo z zastavami v rokah, in spet se je drugače pelo o Sloveniji in slovenstvu. Šerbi je bila takrat že Šerbi Nacionale, je povedal Klinar, nastajale so pesmi o njej. Debela dekl'ca so o njej peli člani skupine Rendez-Vous. V njeni matični skupini pa so ji dali tudi večje pevske vloge, na primer Dobre hrance si želim in Barbi.
Ljubi me ljubi
Ostali člani skupine so šli v druge glasbene vode, ona ne. Šerbi je pred leti povedala: »Pet zlatih fantičkov in jaz. Uspeh nas je malo zavrtel, vendar smo bili še vedno dobra ekipa, ki se je dobro razumela. Bili smo prva slovenska skupina, ki je sama napolnila dvorano Hale Tivoli, brez zvenečih gostov, s slovenskimi pesmimi.« Po letu 2000 se je Šerbi podala iz glasbenih v podjetniške vode ter se ukvarjala z gostinstvom (ne preveč uspešno), v začetku devetdesetih let je na Kanalu A s Tomažem Sršenom vodila gurmansko oddajo Epikurejske zgodbe.
O njenem življenju zunaj Agropopa ni veliko znanega. Da je bila edinka in njen oče priljubljen odvetnik Vojmil Šerbec - Vojo, ki je delil pisarno z Ljubo Prenner in kmalu umrl. Leta 2010 je Agropop izdal še en album uspešnic, dobiček od prodaje plošče je bil namenjen prav Šerbijinemu zdravljenju. Leta 2017 je zaživel domači muzikal Alpska saga z glasbo skupine Agropop, ki se ga je veselila tudi ona.
Klinar se danes spominja, da je imela Šerbi v skladbi Ljubi me ljubi divja zver recitatorski vložek: v njem je bilo veliko resničnega. Veliko nje. Veliko avtobiografskega. In ko se spomni nanjo, na Agropop, na leta, ki so jih preživeli skupaj, se mu v misli prikradejo prav tisti trenutki njenega čustvenega nastopa ...
Komentarji