Srdan Golubović: V Srbiji nihče več ne verjame, da bo kdaj bolje

»Sloviti producent David O. Selznik je Alfredu Hitchcocku rekel: 'Ne bom zahteval filmov, ki imajo srečen konec, morajo pa vlivati upanje.' Tudi jaz poskušam delati filme, ki prinašajo upanje. To iščem tudi v resničnosti, ki nas obkroža,« je srbski režiser in avtor filmov Past, Krogi in Absolutnih sto Srdan Golubović (47) konec februarja povedal za Blic.

Njegov film Oče (Otac), srbsko-francosko-nemško-hrvaško-slovensko-bosanska koprodukcija, je na 70. Berlinalu v festivalskem sklopu Panorama prejel nagrado občinstva za najboljši igrani film in nagrado ekumenske žirije. Oče je posnet po resničnih dogodkih. V ospredju je Nikola, ki mu zaradi revščine odvzamejo otroke, zato zapusti svojo malo vas na jugu Srbije in se peš odpravi v Beograd. Na poti marginalec in zguba postane junak našega časa.



V glavni vlogi blesti eden največjih hrvaških igralskih izvoznih artiklov Goran Bogdan, ki so ga slovenski gledalci spoznali v priljubljeni televizijski nadaljevanki Sence nad Balkanom. »Nikola je v filmu Sizif današnjega časa, toda kar se zdi meni bistveno in zanimivo, je, da imamo danes za dejstvo, da se človek ne more boriti proti sistemu, ker je slednji svoje mehanizme tako razvil, da jih je nemogoče obiti. Ampak ko je nekdo osredotočen in ga žene iskrenost, potem lahko na neki težko razložljiv način prodre skozenj. Ne tako, da poskuša sistem prevarati, ampak se neposredno prebije čezenj,« je povedal režiser.



V intervjuju za Blic je bil Golubović kritičen do trenutnih razmer v Srbiji: »Živimo v medijsko popolnoma izolirani državi. Mislim, da je kontrola nad informacijami in, kar je še mnogo huje, manipulacija z informacijami dosegla raven, ki ni obstajala nikoli prej. Socialna omrežja so nekoristna. Tu se je že davno ustvaril vtis, predvsem med oblastniki, da je nekdo, ki misli drugače od stvari, ki se govorijo, takoj izdajalec, prodana duša, najslabši na svetu. In ta model je, na žalost, prevzela tudi opozicija. (…)



Takšno oblast smo si morda zaslužili, toda takšne opozicije si nismo. Nikjer ne vidim nikogar, ki bi vzbujal upanje. Zdi se mi celo, da nihče iskreno ne misli, da bo kdaj bolje.«