Še sama ne ve, kaj ima

Odkritje jakne angleške prestižne modne znamke Burberry je 32-letni Kitajki Chen Rui dokončno potrdilo, da se je pravilno odločila, ko je v svoje stanovanje v Pekingu poklicala štiričlansko ekipo strokovnjakinj, ki so se lotile urejanje njene garderobne sobe. »Le kje ste jo našle«, je spraševala urejevalke, saj ni niti približno vedela, kdaj je kupila dragi kos. Oziroma, da ga je sploh kupila.

Mlada nekdanja učiteljica umetnostne vzgoje in zdaj gospodinja – novinarjem francoske tiskovne agencije AFP ni razkrila, s čem se ukvarja njen soprog – priznava, da pri kupovanju oblek nima zavor. Poleg tega nikoli ničesar ne vrže stran, ampak oblačila samo kopiči. Garderobna soba luksuznega stanovanja se je zato spremenila v natrpano ropotarnico, zaradi katere sta se z možem nenehno prepirala.

Na Kitajskem je v minulih štirih desetletjih hiter gospodarski razvoj milijone ljudi spremenil v premožne potrošnike. Kar tretjino vseh svojih dohodkov podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo najrazličnejših luksuznih izdelkov, zdaj ustvarijo prav v tej azijski državi. Chen Rui – in njena garderobna soba, polna nakupovalnih vrečk iz trgovin blagovnih znamk Louis Vuitton, Chanel, Prada in Gucci – nikakor ni izjema. Urejanje garderob obsesivnih potrošnic brez zavor iz z neomejenimi dohodki je zato v državi z največ prebivalci na svetu postalo prava industrija.



Ustanoviteljica Liucundaa, šole za umetnost urejanja doma, Bian Lichun, pravi, da se s to dejavnostjo poklicno ukvarja že več kot 3000 ljudi, na leto pa se v poslu menda obrne več kot 100 milijard juanov ali 12,8 milijarde evrov. Čeprav je cena urejanja zasoljena, saj Chen Rui in njej podobne neobvladane nakupovalke za tovrstno večdnevno operacijo odštejejo od 1700 evrov naprej, vojski urejevalk dela ne zmanjka. Eden od moških v tem poklicu Han Yonggang pravi, da so stranke večinoma ljudje, ki zaslužijo vsaj milijon juanov (128.000 evrov) na leto. Zato jim ni težko plačati zasoljene tarife. In zakaj se je Han sploh odločil za to pot? »Ker tako zaslužim več, kot sem prej zaslužil kot grafični oblikovalec.«

Svetovanje o urejanju oziroma pospravljanju ni sicer ni nič novega, še posebno v vzhodni Aziji. Najslavnejša tamkajšnja gurujka je na tem področju gotovo Japonka Marie Kondo. Vendar v nasprotju z njo Bian Lichun svojih učenk in učencev ne uči, naj svoje stranke prepričajo, naj kdaj kaj vržejo stran ali nakupujejo manj. Pravi, da na svetu ni nič neuporabnega, zato je treba ljudi v povezavi z oblekami naučiti predvsem tega, kako jih naj imajo spravljene čim bolj učinkovito.

S širitvijo posla je zrasel tudi ugled urejevalcev. Bian Lichun pravi, da so jih včasih imeli za nekakšne čistilke, zdaj, ko so spoznali učinke njihovega dela, jih zelo spoštujejo. Verjetno pa je res, da težko ne spoštuješ nekoga, ki boljše od tebe samega ve, kakšna oblačila nosiš ali koliko parov spodnjega perila imaš. Pri veliko strankah namreč urejanje garderobne sobe ni enkratno opravilo, ampak se ga ga je treba zaradi nenehnega dokupovanja oblek lotevati vedno znova.

Od začetka pandemije se je promet kitajskim urejevalcem povečal za štirikrat. To najbrž pomeni, da imajo bogatašinje več časa, zato po spletu še bolj obsesivno nakupujejo kot so prej v trgovinah in jim zmanjkuje prostora.Profesor ekonomije na univerzi Tsinghua v Pekingu Liu Wenjing poudarja, da nakupovanje po spletu nima dobrih posledic, saj še pospešuje porabo. Včasih je bilo nakupovanje omejeno na delovni čas in prodajalne. S širitvijo na splet, kjer »prodajalne« delujejo 24 ur na dan, in vse večjo razširjenostjo pametnih telefonov, pa se je možnost nakupov razširila na vedno in povsod.