Brez rjavega sladkorja

Pesmi Brown Sugar zaradi suženjske tematike in stereotipnega seksualiziranja temnopoltih žensk, ne bo več mogoče slišati v živo. Kot je povedal pevec Mick Jagger za Los Angeles Times, jo je skupina izločila iz koncertnega programa. »Skladbo smo od leta 1970 igrali na vsakem koncertu. Zato smo občasno pomislili, da je ne bi več igrali. Tako smo jo dali na stran in bomo videli, kako bo,« je dejal. »Morda jo bomo pa kdaj spet uvrstili na program.«

Kitarist Keith Richards pa je za Times povedal, da upa, da bo v prihodnosti lahko vendarle zaigral kakšno različico te pesmi. »Poskušam ugotoviti, kje je problem. Kot da niso razumeli, da je to pesem o grozotah suženjstva,« se je vprašal. »Upam, da nam jo bo spet uspelo obuditi v vsej njeni slavi.«

Pesem je izšla aprila 1971, dobro leto zatem, kot so jo posneli v studiu v Sheffieldu v ameriški zvezni državi Alabama. V uvodnih vrsticah poje o ženski, ki je bila prodana v suženjstvo in bičana okoli polnoči, refren pa govori o rjavem sladkorju. Seveda se pesem in refren nanašata tudi na drogo, kajti brown sugar je tudi izraz za heroin. Jagger jo je na hitro napisal leta 1969, ko je v Avstraliji igral glavno vlogo v avstralskem vesternu Ned Kelly. Ta pesem tudi odpira njihov album Sticky Fingers, v živo pa so jo premierno zaigrali na znamenitem tragičnem koncertu na stadionu za speedway Altamont 6. decembra 1969.

Dve njegovi takratni dekleti si lastita inspiracijo zanjo, in sicer Marsha Hunt, ki mu je rodila prvega otroka, hčer Karis, ter Claudia Lennear, čemur pritrjuje tudi basist zasedbe Bill Wyman v svoji knjigi Rolling With The Stones.