Barbra Streisand: Bila sem deklica brez očeta, a z dobrim glasom

Jutri bo v ZDA izšla težko pričakovana knjiga spominov legendarne pevke in igralke Barbre Streisand, ki je zlasti s svojim izjemnim glasom osvojila publiko po vsem svetu. My Name is Barbra je obsežno delo na skoraj tisoč straneh, s katerim želi 81-letna umetnica »povedati resnico« in opraviti z nekaterimi miti, ki so povezani z njo. »Napisala sem svojo zgodbo in po tem mi ne bo treba več dajati intervjujev,« je napovedala.

Zvezdnica svetovnega formata je v šest desetletij dolgi karieri prodala 250 milijonov plošč, osvojila deset zlatih globusov, pet emmyjev in dva oskarja, prvega za igro in drugega za izvirno skladbo, poleg tega pa še tonyja za življenjske dosežke. Velja za kraljico EGOT, saj si je prislužila vsa štiri najuglednejša priznanja, ki jih podeljujejo v ameriškem šov biznisu: emmyja, globus, oskarja in tonyja.

Kritiki, ki so se v njeni karieri pretirano ukvarjali z njenim videzom, so ji morali hkrati priznati tudi izjemen umetniški talent. »Po vseh teh letih me žalitve še vedno bolijo in pohvalam še vedno težko verjamem,« razkriva umetnica židovskega rodu. Prav knjiga je edini način, da prevzame vsaj nekaj nadzora nad svojim življenjem, pravi.

Spomini so nastajali skoraj 25 let, v njih pa piše o svojih življenjskih projektih, kot je bilo snemanje filma Yentl, v katerem je kot prva ženska v zgodovini Hollywooda nastopila v trojni vlogi, bila je scenaristka, režiserka in glavna igralka, zaradi česar so ji nekateri očitali egocentričnost. Piše tudi o zakulisnem dogajanju, dvorjenju številnih igralskih kolegov, o prijateljstvih iz visoke družbe, od Marlona Branda do Madeleine Albright, o svojih političnih prepričanjih in zadovoljstvu, ki ga je našla v zakonu z igralcem Jamesom Brolinom, s katerim sta poročena že 25 let.

Njeno otroštvo sta zaznamovali očetova smrt in hladna mati, ki o njem ni nikoli govorila, hčeri pa ni izkazovala ljubezni. Barbra pa se je že pri petih letih v družbi vrstnikov zavedla, da ima lep glas. »Bila sem deklica brez očeta, a z dobrim glasom,« je povedala v intervjuju za CBS tik pred izidom knjige. Ne mama ne očim pa je nista podprla v želji, da bi postala igralka.

Leta 1960 so se ji s pevskim nastopom v gejevskem baru odprla vrata v svet šovbiznisa, ki se zanjo niso nikoli več zaprla. Nase je prvič opozorila na Broadwayju v vlogi Funny Brice v muzikalu Smešno dekle. »Ta vloga mi je dala vse, o čemer sem sanjala, da ti predstava lahko da,« je povedala za CBS. Kljub temu pa v uspehu ni mogla sproščeno uživati, ker jo je poskušal njen soigralec Sydney Chaplin, sin velikega Chaplina, na odru ves čas sabotirati. Tako se ji je maščeval, ker ga je zavrnila. Slabe izkušnje je imela tudi z nekaterimi drugimi soigralci, ves čas pa je bolj kot o pevski sanjala o igralski karieri.

Sedemdeseta leta so bila v znamenju Streisandove. Za vlogo v filmski verziji muzikala Smešno dekle je prejela prvega oskarja. V komediji Zakaj te očka pušča samo sta nastopila z Ryanom O'Nealom in se tudi zasebno zapletla. Kmalu je sledila še uspešnica Zvezda je rojena s Krisom Kristoffersonom. Tudi v tistem obdobju je mnoge motil njen opazni nos, svetovali so ji celo operacijo. »Le zakaj bi to naredila, prav zaradi njega sem posebna,« je bila neomajna.

O moških svojega življenja sicer ni nameravala pisati, a ji je urednik knjige namignil, naj na straneh »pusti tudi nekaj krvi«. Spisek je osupljiv tako kot seznam njenih nagrad. Med drugim se je videvala s kanadskim premierom Pierrom Trudeaujem, igralcem Donom Johnsonom, tenisačem Andrejem Agassijem. V zakonu z Elliottom Goudlom je rodila edinega otroka, sina Jasona. Pravi, da je bila z moškimi srečna, danes pa je najbolj zadovoljna, ko sliši, da je s svojimi pesmimi ali filmi koga osrečila in mu pomagala skozi življenjske preizkušnje.