Življenje se začne, ko pade noč in zaplešejo flamenko

Granada je eno najbolj slikovitih mest Andaluzije in glavno mesto istoimenske province. Leži v podnožju gorovja Sierra Nevada, ob sotočju rek Darro in Genil. Z vzpetine, kjer se nahaja znamenita Alhambra s prelepim mavrskim parkom Generalife, se pod vami razlije mesto s katedralami, zazrtimi v nebo, univerzitetnim središčem ter številnimi uličicami in belimi, tesno stisnjenimi hišicami območja Albaicin, arabskega dela mesta ob reki Darro.

Na severovzhodni strani stoji hrib Valparaiso, presekan z zaščitnim obzidjem, pod katerim se nahaja Sacromonte. V 15. stoletju so se tukaj naselili Romi oziroma španski cigani (gitanos), ki so svojo naselbino dobesedno vkopali v tla in si kamnite jame naredili za svoja domovanja. Ravno v tem času, pravijo, so na omenjenem hribu našli relikvije zaščitnika mesta, sv. Cecilija, in je gora postala sveta.



Sacromonte je danes poznan po posebni zvrsti flamenka, značilnega za skupino gitanos, ki ga je ustvarila iz elementov klasičnega španskega flamenka in arabskega trebušnega plesa. Tamkajšnje ulice so čez dan puste, pravo življenje se začne, ko se prižgejo luči noči in se v barih zapleše tako imenovani zambra flamenko.


 

Jame so glavna zanimivost

Številne hiše jame so danes turistični objekti, ki obiskovalcem ponujajo romantičen pogled na Alhambro in Granado, nekaj hiš pa še vedno naseljujejo gitanos. Nekoč skromna bivališča revežev so ena glavnih atrakcij Granade. Življenje in preteklost Sacromonta lahko spoznamo pri ogledu muzeja Cuevas del Sacromonte, do katerega vodi dobro označena kamnita pot. Za skromno vstopnino si lahko ogledate enajst obnovljenih in urejenih bivanjskih jam in zeliščni vrt, se sprehodite do konca »naselja« in se ob sončnem zahodu prepustite sanjavemu pogledu na mesto. Reka Darro je od nekdaj delila ta revni del starega mesta od bogatih posesti Alhambre, kjer so najprej bivali kalifi, potem kralji. Živeli so v neposredni bližini, a spet tako oddaljeno, da je bila meja med njimi nepremostljiva.
 

Življenje prvotnih prebivalcev

Moški, ki se je hotel poročiti, je moral za svojo družico zgraditi jamsko bivališče, ki je bilo sestavljeno iz več prostorov: na vhodu je bila kuhinja, zaradi lažjega zračenja. Sledil ji je osrednji prostor, ki je bil velikokrat tudi delovni. Prostori so bili ločeni s ponjavami. Če je bila družina številna, so naredili posebno jamo za kuhinjo.

Notranjost je odsevala socialni status lastnikov, a tudi smisel za lepoto in uporabnost. Tla so bila narejena iz zbite zemlje, cementa, kamna, opeke ali ploščic. Stene so bile bele in pogosto okrašene s kipci Marije, Jezusa ali družinskega svetnika ter s fotografijami družine. Običajno so ob jami imeli stajo za konje, osle in mule, skupaj s pripadajočo opremo. Staje so stale ob bivalnih prostorih, s katerimi so bile povezane z zračniki, ki so dovajali toploto od živali. Prašiči, kokoši in gosi so imeli svoj ograjeni prostor. Gitanos so bili vešči lončarstva, obdelave kovin, posebej bakra, ženske so tkale in redile domače živali, imeli so vrtove, gojili zelišča in se z njimi zdravili ...


 

Ples zaničevanih

Prebivalci Sacromonta so bili izolirani, pogosto zaničevani. Svojo bolečino in upanje so zlivali v pesmi in ples. Ime zambra prihaja iz arabske besede zamra, ki pomeni praznovanje z glasbo, plesom in pesmijo. Tovrstna praznovanja so potekala za časa vladavine Mavrov (dinastija Nasrid, 1238–1492) in so se nadaljevala tudi kasneje, po prihodu krščanstva.

V 19. stoletju se je zambra skupaj s flamenkom prebila iz »domačega okolja v svet« in postala popularna zabava v kavarnah Sacromonta in drugod po Granadi. Zambra je umetniška stilizacija poročnega praznovanja Romov in iz njenega nedrja se je rodilo mnogo odličnih kitaristov, pevk in pevcev ter plesalk in plesalcev Granade. Še danes je Sacromonte mesto, kjer zambra oziroma flamenko živi in se ustvarja.


 

In nastal je Sacromonte …

Podobna jamska naselja obstajajo pravzaprav na vseh celinah našega planeta, v različnih podnebnih, socialno-kulturnih in ekonomskih okoljih. Najdemo jih v mediteranski regiji, od Iberskega polotoka prek Evrope in Turčije do Egipta, Mezopotamije, jugozahodne Azije, Indije, centralne Azije, Kitajske pa tudi Avstralije in Amerike. Tovrstna bivališča so spomin na čase iz daljne ali tudi ne tako daljne preteklosti, ki imajo svoj kulturni, zgodovinski in danes vedno bolj turistični pomen.

Legenda pravi, da sta Eva in Adam iskala prebivališče v raju. V skalovju nad dolino sta začela kopati jame in nastal je Sacromonte …