Potovanje na recept

Ko se dogodki v državi tako zgostijo, kot so se zadnje dni, pomislim, da se bo razvajencem, ki grdo opletajo z državo, zlasti v odnosih med ljudmi, zgodilo kaj hudega, preden se bodo zavedeli, da rinejo v nekaj nenaravnega, v nesrečo, saj je v naravi stvari, da težijo k vesoljnemu redu.

Ali obstaja zdravilo proti takemu stanju duha? Če bi hoteli pozdraviti ta narod, bi mu morali na recept (iz zdravstvene blagajne) predpisati potovanja.

Ko sem se leta 1991 en mesec potepal po Ameriki in so nas medtem doma bodoči agresorji pošiljali »v Philadelphio«, sem bil v Little Rocku, kjer je kariero začel Bill Clinton, in gledal Costnerjev Pleše z volkovi. To je tisti Kevin, ki je 20 let kasneje prišel na izlet v Piran. Kolega Leon Horvatič me je zbudil zelo zgodaj zjutraj, da me je za Radio Koper v neposrednem prenosu spraševal, s kakšnimi ekološkimi dilemami se ukvarjajo ZDA.

Ko sem se leta 2009 z lokalnim avtobusom pripeljal v Teotihuacán, dobro uro vožnje iz Mexico Cityja, me je presunilo sevajoče vzdušje na piramidah. Zrak je tam prepojen z dušami Toltekov, Majev, Totonacov ... Njih je ujel Diego Rivera na svojih muralih v Palacio Nacional. Tam sem prvič srečal ljudi z maskami. Za vsak primer (škoditi ne more, sem si rekel) sem se postavil v vrsto pred indijanskim staroselcem, ki nas je prepojil s čarobnim kadilom. Na letališču so nam merili temperaturo. Se danes še kdo spomni svinjske gripe? Ko sem se leto kasneje prebujal v izjemnem Luang Prabangu v Laosu, mi je Lada Tancer sporočila, da je umrl oče sodobnega portoroškega turizma Nino Spinelli.
Ko sem pred dnevi malce pod vrhom najvišje gore Jebel Shams v Omanu spoštljivo zrl v tisočmetrski prepad velikega kanjona, je priletela novica, da je Šarec odstopil. Na poti domov je moralo Emiratesovo letalo kakih 20 minut krožiti nad letališčem Marco Polo. Zaradi bombe iz druge svetovne vojne, ki so jo aktivirali.

In ko se po vsem tem vrneš domov, vidiš, da recept deluje.