Plavajoči otoki, ki jih žene sem in tja po vodni gladini

Kdor ima v sebi nomadsko žilico in željo, da pokuka v skrivnosti izpred nekaj stoletij, se lahko odpravi v južno Srbijo. Svet na meji z Makedonijo in Bolgarijo je brezčasen. Lahko bi bilo v turških, rimskih ali še starejših časih, ko so tod živeli Iliri, Tračani, Dardani. Nekoč neprehodni gozdovi, neskončne planjave in hudourniški potoki so idilični, a - zahvaljujoč asfaltiranim cestam – danes dostopni. Pokrajina, ki sega skozi tri države, se imenuje Šopluk. Tukaj živijo Šopi. Posebnost srbskega dela Šopluka je Vlasinsko jezero s plavajočimi otoki.

Nič več zastojev na avtocesti skozi Srbiji proti Makedoniji

Če želimo priti v južno Srbijo čim hitreje, se je do 873 kilometrov oddaljenega Vranja, mesta na skrajnem jugu Srbije, najbolje odpeljati po avtocesti. Minuli vikend je Srbija odprla za promet še zadnjih 26 kilometrov avtoceste pri Grdelici, tako da zdaj zastojev ni več. Razen seveda mej – hrvaške, srbske in nedaleč stran makedonske – a zunaj glavne sezone za turiste ni daljšega čakanja.
 

Bolje z gotovino

V Vranju in povsod tod okoli dobimo prenočišče že za deset evrov po osebi, malo boljše za dvajset. Standard ni tak kot v zahodni Evropi, a so sobe čiste, vse imajo televizijo in dostop do interneta. Ob rezervaciji nam ni treba nič v naprej plačati. Kreditna kartica tudi sicer ni potrebna, ravno obrnjeno, marsikje je možno plačati le z gotovino. Uporabljajo dinarje. Za en evro dobimo 117 dinarjev, kar zadostuje za dve ali tri kave. Tisti, ki bi se na pot odpravili z avtodomom ali šotorom, se lahko v neokrnjeni naravi ustavite in utaborite kjerkoli. Če ste navajeni mestne gneče in ne morete brez nje, ne hodite sem. Svet tod okoli je skorajda prazen. Redko posejane vasi imajo malo prebivalcev. Tisti ki so še tu, so prijazni, gostoljubni in zaupljivi.

Vulkanski izvir z 88 stopinjami Celzija

Kakšnih deset kilometrov vzhodno od Vranja se ustavimo v Vranjski Banji - toplicah. Srbija je izjemno bogata z izviri zdravilne vroče vode. Koliko je izvirov, ne ve nihče, saj izvira termalna voda vulkanskega porekla kjer si že bodi. Njene učinke so poznali in se jih posluževali na tem prostoru že v prazgodovini in rimskih časih. V Vranjski Banji je več izvirov; voda najbolj vročega ima kar 88 stopinj Celzija. Izviri se razprostirajo v dolžini 60 metrov, tik pod površjem, tako da se marsikje kadi iz zemlje.



Zdravilne moči imajo kalij, litij, cezij, stroncij, barij, kobalt in druge snovi v vodi, ki jih priporočajo predvsem za zdravljenje revmatskih obolenj, nevropatij, išijasa, bolečin mišic in sklepov, regeneracijo po poškodbah, pri prebavnih težavah, anemičnih stanjih. V Vranjski Banji se je med prvo svetovno vojno zdravil srbski kralj Peter I. Karadjordjević.
Danes je tu zdravilišče, v katerega pošilja paciente srbski zdravstveni sistem. Vsa termalna kopališča - vseh je 33 - nimajo te sreče in pospešeno propadajo.
 

Zdravilna voda tudi za cveteje

V Vranjski Banji uporabljajo toplo vodo tudi za ogrevanje toplih gred, ki se razprostirajo strnjene na treh hektarjih. Tu je največja »tovarna« cvetja na Balkanu. Nedavno so pridelali na milijone nageljnov in drugih rož, a tudi to krepko najeda zob časa. Šopluk, svet jugovzhodne Srbije, severne Makedonije in zahodne Bolgarije je danes najrevnejši na Balkanu. V južni Srbiji vsako peto gospodinjstvo nima elektrike.

Cocacola kupila izvir

Ko se pričnemo vzpenjati proti planini Vlasin, zagledamo najprej Besno kobilo, najvišji vrh tukajšnjega hribovja (1922 metrov). Ime je dobil zaradi tega, ker se okoli njega zmeraj kuhajo nevihte. Široka asfaltirana cesta nas pelje skozi popolno divjino. Na desno se odcepi drobnejša, ki pripelje na 1550 metrih do izvira pitne vode. Nedavno ga je kupila Cocacole, ki vodo stekleniči pod imenom Rosa.
 

Šopi

Še malo in gozdna divjina se razredči v nič. Pojavijo se hiše in smerokaz: bomo zapeljali na vzhod v nekaj kilometrov oddaljeno Bolgarijo in nadaljevali po bolgarskem delu Šopluka ali po srbskem na zahodu? Koliko Šopov še živi v Šopluku, se ne ve. Čeprav so danes v treh državah, govorijo tako podoben jezik, da se povsem razumejo med seboj. Nastal je v dolgih stoletjih, ko so ljudje zaradi turškega jarma bežali v planine. Zavijemo po srbski poti in že čez nekaj trenutkov smo ob Vlasinskem jezeru.

Adrenalinsko: pluti ves dan skupaj z otokom

Ta biser planine Vlasin je eno največjih jezer v Srbiji; dolgo je 12 in široko do 3,5 kilometra. Ni mu videti, da ni pravi biser. Nastal je pred sedmimi desetletjih, ko so zajezili rečici Vlasin in Vrle, ki zdaj s kristalno čisto planinsko vodo polnita planoto in poganjata hidroelektrarni. Jezero se je povsem zlilo z naravo. Zares posebno je zaradi plavajočih otokov. Vlasinsko jezero ima 30 šotnih otokov, ki jih veter žene sem in tja po vodni gladini, kadar je dovolj vode. Če vode ni dovolj, se prilepijo ob tla in čakajo na ugodno priložnost. Nazadnje so oživeli pred dvema letoma, ko je celo največji izmed njih, dva hektarja obsežen Moby Dick otoval. Pripovedujejo, da je v desetih minutah priplul izza ovinka do obale, kjer so plavali kopalci. Zadrževati se na šotnih otokih ni priporočljivo, ker se rado ugreza in lahko utoneš v jezeru. A nekateri si privoščijo prav ta adrenalinski šport: ves dan plujejo s kakšnim majhnim, le nekaj pedi visokim in metrov velikim otokom po jezeru.

Jezero je kljub visoki legi - na 1213 metrih - dva ali tri tedne na leto primerno za kopanje. V njem mrgoli rib, okoli njega pa ribičev in ptic. V spokojnost narave se zatekajo ljudje v poletni vročini, ki se v južni Srbiji spodaj povzpne tudi krepko čez 40 stopinj Celzija, na hribih pa je prijetno sveže.
 

Titova rezidenca ob Vlasinskem jezeru Arabcem

Mira se od takrat preživlja s kuhanjem marmelade iz gozdnih sadežev, gobami, pridelavo sira in žganjekuho. K zdravniku gre, zato ima s seboj steklenico »rakije« (žganja) iz hrušk tepk, da mu jo bo dala. Poskusimo – odlična! Obljubimo, da jo bomo obiskali, ko bomo prišli naslednjič, in poskusili vse njene dobrote. Hm, kdo ve, kdaj bo to.

Nedaleč stran od nekdanje Titove rezidence je zraslo naselje vikendic, v katerih oddajajo sobe. Najdemo restavracijo Best, kjer naročimo gosto ovčjo juho in postrv iz jezera. Restavracijo množično obiskujejo Bolgari. Prihajajo, ker je hrana v Srbiji okusnejša kot v evropeizirani Bolgariji.


 

Crna Trava

Na severni strani jezera se pričnemo spuščati v dolino. Prvo naselje, na katero naletimo, je Crna Trava, nekoč znamenita vas z dva tisoč ljudmi, danes najsiromašnejša občina v Srbiji z malo prebivalci. O njej kroži vse polno legend, ki pripovedujejo o junaštvu Crnotravcev, ki so se skozi vso zgodovino bojevali za svojo svobodo. Močno vključeni so bili v vse bitke na Balkanu, in teh v zadnjem tisočletju ni bilo malo.

Samostan Poganovo živi že 629 let

Komaj kaj naseljene so tudi druge redko posejane vasi v naslednjih sto kilometrih, kolikor še imamo do malce večjega Pirota. Ljudje se množično selijo z vasi v mesta, predvsem v Niš in Beograd. Ko previjugamo skozi prečudovito sotesko reke Jerme, se ustavimo še v dragocenem manastiru (samostanu) Poganovo iz leta 1390. Samostan je še vedno, torej že 629 let živ. Srbska pravoslavna cerkev in srbski posvetni vladarji so v zlati dobi Srbije, srednjem veku in kasneje postavili nešteto samostanov in cerkva; še danes je v Srbiji živih 405 samostanov.